Otroška kuharija: Knapovska košta ali kako nasititi rudarje

Tokrat smo se prepustili kuhi osnovnošolcev iz Trbovelj, Radeč in Krmelja in dobili še dve zmagovalni skupini v pripravi avtohtonih lokalnih in regionalnih kulinaričnih posebnosti.
Objavljeno
04. marec 2016 11.02
A. P.
A. P.
Prikaz težkega življenja knapov in hkrati izjemne iznajdljivosti gospodinj, ki so jim vsakodnevno pripravljale kalorično popotnico za na delo, je bila osrednja tema kulinaričnega dogodka minuli torek v gostilni Vovko na Ratežu pri Otočcu. V prijaznem domačem ambientu, obdanem s prebujajočo se naravo, so tako tegobe knapov ostale le v zanimivih pripovedih osnovnošolcev. Skupine otrok iz Trbovelj, Radeč in Krmelja so se vživele v čas, ko je bil, poleg srečne vrnitve rudarjev seveda, edini cilj nasititi družino.

Vedno radi prisluhnemo pripovedim o Perkmandeljcu, ki ga poznamo kot nagajivčka iz rovov. Globoko pod površjem je namreč rudarjem v trenutku nepazljivosti smuknil malico, če je niso dovolj dobro skrili v žep. In to ni osamljena zgodba nagajivca, ki spada v pravljični del kulture knapov in ki ga tako radi povezujejo z jedmi. Menda je v rovu našel celo simpatijo, podgano Roziko, ki ga je očarala prav s svojimi kulinaričnimi dobrotami. Prav ona je bila navdih skupini iz Trbovelj pri pripravi v testo zavitih jabolk.

Iz potrebe po kalorični hrani ali energiji v rudnikih je nastalo nekaj zanimivih receptov kot plod iznajdljivosti gospodinj. Na strmih pobočjih, kjer je sonce le redko obsijalo zemljo, so (pre)majhni vrtovi dali le toliko zelenjave, da so si z njo »začinili« enolončnice, nalovljenih zajcev, ki so jih stlačili v zajčnike, pa je bilo dovolj za gostijo le ob pomembnejših dneh. In ljudje, ki sta jih v te kraje iz sosednje Madžarske, Avstrije, Nemčije privabila prav rudarska in steklarska industrija, so s seboj prinesli svoje navade, seveda tudi prehranske. Zato je danes zanimivo opazovati, kako so nekateri glavni elementi jedi, recimo knedeljci ali cmočki, testene zakuhe, zavitki z ostanki včerajšnjega kosila ali divjimi rastlinami dobili lokalno značilno preobleko. Ta se je povsem skladala s sliko o veliki revščini, še posebno v zimskem in zgodnjespomladanskem obdobju, ko so bile shrambe skoraj prazne. Že majhna odtrganina testa vsakdanjega kruha je dala kosilo z imenom »kruhovci na župi« ali kruhovi knedli v juhi.

In le kdo ne pozna močnika? Pripravljali so ga – in ga še danes – na toliko načinov, kot je gospodinj, vendar se je morda najgloblje zasidral prav v zasavsko-posavski pokrajini. Tokrat smo imeli opravka z »jaboučnikom« ali »zosom«, kakor so gostljati juhi rekli na Dolenjskem, kjer so v močnato zakuho dodali jabolka, postregli hladnega in zagotovili svežino obroka z rezultatom sitosti. Vonj po mesu, ki ga ni bilo v izobilju, so nadomestili ocvirki, ki so bili povod za številne jedi z ocvirkovko na čelu. To tradicijo negujejo na vsakoletni Ocvirkijadi v Dolenji vasi pri Krškem, kjer nastajajo izvirne kulinarične zamisli s temelji zgodovine prehranske kulture. Ta pa je bila izhodišče za simpatično, izvirno dobrodošlico, ki je ena izmed tekmovalnih zapovedi letošnjega tekmovanja, saj so jo otroci Krmelja postregli kot kroglice ali grižljaje, primerne za vsakega, še tako zahtevnega gosta.

Strokovno komisijo so tokrat sestavljali Jana Mlakar Adamič, etnologinja iz Zasavskega muzeja Trbovlje in avtorica knjige o prehranski kulturni zgodovini Zasavja, Borut Jakše iz gostilne Jakše in Rok Vovko iz gostilne Vovko, gostitelj tokratnega tekmovanja. Za ponovno snidenje v finalu so izbrali skupino Zajci z OŠ Ivana Cankarja Trbovlje, ki je pripravili kunčji ajmoht kot nekoč in danes ter jabolčne miške, in skupino Knapec z OŠ Krmelj, ki se je predstavila z jabolčnim močnikom kot nekoč in danes ter ocvirkovimi kroglicami.

Čestitke vsem tekmovalcem in njihovim mentorjem.