Tiskane izdaje
V drugi polovici tekmovanja Kuhna Pa to se je v Gostilni Rajh, v Bakovcih pri Murski Soboti, pomerilo v pripravi tradicionalnih, lokalnih jedi in njihovih sodobnejših preoblek pomerilo lepo število skupin osnovnošolcev. V gostilni, ki v regiji ali na celotnem slovenskem področju predstavlja »motor« spoštovanja tradicije, kjer že sedma generacija skrbno neguje kulinarično izročilo, kjer je ohranjanje kulinarične dediščine ali ponovno oživljanje receptov prednikov, ki tonejo v pozabo, uzakonjeno in se iz dneva v dan na mizo postavljajo »nove« ostarele jedi, ki bi po vseh parametrih lahko delale družbo najinovativnejšim svetovnim kreacijam.
»Pa to še ni vse. Na zalogi je še toliko pozabljenih jedi, da imamo materiala še za nekaj takih tekmovanj«, so skoraj enoglasno pripovedovali mladi kuharski mojstri iz Središča ob Dravi, ko so na mizo postavili »kislo cvrtje«, kot pravijo posebni kisli enolončnici, ki je predstavljala novost na tekmovalnem jedilniku. Odprtih ust smo prisluhnili zanimivi pripovedi skupine, ko so pojasnevali, da so jed stregli za zajtrk pred odhodom v vinograde ali na njive ali pa za prvo malico vmes. Kis je namreč ob osvežilnem učinku poskrbel za dobro razpoloženje, pognal telesne procese in tako delavcem olajšal napore.
»Šunknudl« ali praznična jed, predvsem za poroke ali »ohceti« po domače, je bila ob predstavitvi podprta z ročnim zapisom, ki je služil kot jedilni list za poroko leta 1866. Neke vrste torta, sestavljena iz mesa in orehov, vpetih med testene podlage, je bila drugo presenečenje. Dokazov o spoštovanju tradicije ni bilo konca, saj so hiteli pripovedovati o »središki« oljarni, bučah, ki rasejo na njivah in postregli s pozdravom, »oljov prezvüršt« po imenu ali tlačenki, bogato namočeni v bučno olje in okrašeni s ptujsko čebulo, postreženi v domiselno oblikovanih testenih posodicah, po načelu: »vzami in pojej« ali »nič ne mečemo stran«.
Bučno olje, ki je nedvomno specialiteta SV Slovenije, je delalo družbo tudi na raznolikih namazih iz ocvirkov, prleške tünke na domačem rženem kruhu. Eden izmed stebrov prekmursko - prleške gastronomije, prisoten v gostilnah in domovih prebivalstva ter splošno razpoznaven daleč naokoli, so zagotovo tudi krompirjevi žganci s številnimi imeni. Zakaj je prišlo do različnega poimenovanja, lahko le ugibamo in si pomagamo z razlago, da se zelo podobne jedi pojavljajo po najrazličnejših slovenskih pokrajinah in si nadenejo popolnoma različna imena in obratno: da enaka imena jedi najdemo tukaj in tam, vendar na krožniku povsem drugačne jedi. Tako imamo v našem primeru tudi oženjene žgance, dödole, bele žgance ali celo ponekod belo polento. Kam točno bi postavili določen krožnik omenjenih žgancev, izda zabela. Krmarjenje med čebulo, mastjo, zaseko, ocvirki, kislo smetano in papriko v prahu ter seveda uporabljenih količin ali mešanic naštetega, izda mikro lokacijo izvora. Ker pa se nobeno slavje ni končalo brez kisle juhe, je seveda sledila tudi ta! Taka, ta-prava iz svinjskih nogic in vsemi potrebnimi dodatki.
Komisijo so tokrat sestavljali:
Blanka Vombergar, ravnateljica višje strokovne šole za živilstvo in prehrano, centra Piramida v Mariboru
Urška Fartelj, ustvarjalka kulinaričnih blogov
Tanja Pintarič, Gostilna Rajh, gostiteljica in ustvarjalka kulinaričnih zapovedi svoje gostilne in širše okolice
Za napredovanje v finale so izbrali:
skupino: Obrške mühe, OŠ Središče ob Dravi, ki so pripravili kislo cvrtje nekoč in danes ter oljov prezvüršt
skupino: Središki mošnjički, OŠ Središče ob Dravi, ki so pripravili Šunknudel nekoč in danes ter prleške pozdrave na bazi tünke
Čestitamo vsem mladim kuharskim navdušencem in njihovim mentorjem!
