Otroška kuharija: Novomeščani in Savinjčani se predstavijo

Tokrat smo na dveh dogodkih projekta Kuhnapato, kjer osnovnošolci predstavljajo lokalno kuharsko dediščino po receptih babic in še skozi svoje oči, dobili kar štiri zmagovalne skupine, ki se bodo pomerile v velikem finalu.

A. P.
Sun, 13.03.2016, 12:00
Dimljena postrv na ajdovi kaši
Pozdrav iz OŠ Rečica ob Savinji, skupina Gurmani: Jaka Kolenc, Samo Kopušar, Miha Kopušar, Matija Jurak in mentorica Zvonka Kladnik


Sestavine:
1 dimljena postrv
20 dag ajdove kaše
pest čemaža
2 žlici bučnega olja
sol, poper
žlica naribanega hrena
žlica kisle smetane


Priprava:
Ajdovo kašo skuhamo v slanem kropu in odcedimo.
Nato ji dodamo olje in premešamo.
Nanjo nadrobimo postrv in natrgamo čemaž.
Zmešamo hren s smetano in z zmesjo pokapljamo po vrhu.

Še prejšnji četrtek je v novomeški gostilni Jakše mrgolelo mladih, a kuhanja veščih rok, ki so željne novega znanja. Tega s pridom dobivajo tudi v projektu Kuhnapato, v katerem avtohtone lokalne jedi in regio­nalne posebnosti pripravljajo tako, kot so jih včasih, pa tudi po svoje, kakor jih osnovnošolci vidijo danes. Gostilna Jak­še, včasih obvezna postojanka ob cesti iz mesta, zdaj pa skoraj v središču dolenjske prestolnice, je gostila tekmovalce z OŠ Šmihel in OŠ Drska. Slednji se v najštevilčnejši zasedbi vsako leto spopadejo z raziskovanjem kulinarične dediščine in zapovedi, ki so jih pisale naše babice.

»Zbor dolenjskih kuharic« je dokazal, da dežela štrukljev premore še številne drugačne testene jedi, ki so ali krojile čas okoli praznikov ali pa so bile na mizah kmečkega in delavskega prebivalstva čisto vsakdanje. Bistvena razlika med tema dvema kategorijama se je kazala v količini uporabljenih jajc in sadnih ali mesnih dodatkih. Predvsem pa sta že oblika pogače ali pite in s tem čas priprave nakazala na pomembnost dogodka.

Tudi tokrat smo se z jabolki srečali v najrazličnejših kombinacijah in agregatnih stanjih. Od krhljev, ki so krasili pogačo, čežane v piti, pa koščkov v krompirjevih cmokih, tudi v kombinaciji s fižolom in orehi ter do sodobnejših različic, kot so karamelizirana jabolka z drobljencem domačih piškotov ali vmešana v močnik z dodatkom suhih sliv.

Komisijo so v drugem delu dolenjskega tekmovanja sestavljali Rok Vovko iz gostilne Vovko, Urša Berginc iz slaščičarne Cukerček v Novem mestu in Borut Jakše iz gostilne Jakše, gostitelj tokratnega druženja. Med ekipami z obeh šol so se na koncu le odločili, da v finale napreduje skupina Okus Dolenjske z OŠ Drska, ki je pripravila matevža z zeljem in domačo klobaso, zelje s klobaso v krompirjevem čolnu in spomladanski grižljaj iz jabolk.

Savinjske dobrote

V ponedeljek pa se je v gostišču in športnem centru Prodnik v Radmirju ob Ljubnem, skoraj pod ljubenskimi skakalnicami, pomerilo še devet skupin tekmovalcev, osnovnošolcev z OŠ Rečica ob Savinji, OŠ Ljubno ob Savinji, OŠ Mozirje, OŠ Polzela, OŠ Vojnik in OŠ Dobje. Z jedmi so ponazorili pripovedi prednikov, običaje med prazničnim časom ali ob vsakodnevnih opravilih. Obujali so tradicijo, ki so jo oblikovali reka, življenje na gradu Lemberg, tudi vpliv kozjanskih hribov in preseljevanje prebivalcev.

Flosarstvo, ena glavnih dejavnosti, ki so jo omogočali Savinja in okoliški gozdovi, je pustilo močan pečat v kulturi prehranjevanja. Flosi so bili otrokom navdih pri spretni kreaciji pozdrava kot tretje tekmovalne kategorije. Uporabili so tudi tako oboževani, v domačem obratu pridelani zgornjesavinjski želodec, ki se ponaša z evropskim certifikatom geografske zaščite.

Reka je bila, vsaj v zgornjem toku, eden glavnih virov hrane. Na različne načine so lovili rečni živelj, ki je na krožnikih končal kot vlnata riba, velikokrat pa tudi prekajena v kombinaciji z ajdovo kašo in bučnim oljem. Sicer skope dobrine, med njimi največ krompirja, ki so jih pridelali ob rečni strugi, so na mizah končale v obliki krompirjevih zrezkov, cmokov, pit ali pa preprosto kot krompirjev zos z zeljem, suha juha ali svinjska prata, slednja seveda le ob posebnih obeležjih.

Zanimive so bile pozabljene zgodbe in visoka kulinarika graščakov z Lemberga, spomin nanje danes oživljajo tudi na krožnikih. Po domala petih letih kulinaričnih izkušenj in veliko napisanega o močnikih pa smo bili spet priča takemu, ki je bil na našem skupnem jedilniku nekaj novega in je očaral okuševalce. Tokrat je bil pomešan s tepkami, ostal pa je gladek in hkrati lepljiv, na kar bi bile ponosne vse babice.

Paša za ušesa, oči in brbončice je navdihnila strokovno komisijo, ki so jo sestavljali Martina Breznik iz Hiše Raduha, Bernarda Brezovnik iz kmetijske svetovalne službe ter uradna ocenjevalka Slovenskih dobrot in savinjskega želodca, Blanka Vombergar, ravnateljica višje strokovne šole za živilstvo na izobraževalnem centru Piramida v Mariboru in Srečko Lešek, profesor na srednji šoli za gostinstvo in turizem v Celju. Za napredovanje v finale so izbrali kar tri ekipe, in sicer Gurmane z OŠ Rečica ob Savinji, ki so pripravili vlnato postrv nekoč in danes ter dimljeno postrv na ajdovi kaši kot pozdrav; L'binske flosarje z OŠ Ljubno ob Savinji, ki so se predstavili s krompirjevo pito nekoč in danes ter flosarskim po­zdravom, in Kul Dobjane z OŠ Dobje, ki so naredili močnik s suhimi tepkami nekoč in danes ter čemaževe zvitke.

Prijavi sovražni govor