Otroška kuharija: Otroci, to je imenitno!

Nori bi bili, če bi pozabili, odrinili vso to imenitno hrano iz naše zgodovine. Tokrat so jo po receptih prednikov pripravljali šolarji v peti izvedbi tekmovanja, ki ga že nekaj let organizira Anka Peljhan s svojim projektom Kuhnapato.

Najprej uradni del: zmagovalcev tega tekmovanja je komisija izbrala pet, in to po svoji vesti in poštenosti ter seveda točkah, sproti zapisanih na ocenjevalne liste. To so Margetnčari (OŠ Gorišnica), Ušikani Bizeljanci (OŠ Bizeljsko), Kranjski štrukeljčki (OŠ Simona Jenka Kranj), Obrške mühe (OŠ Središče ob Dravi) ter Šturske gurmanke (OŠ Šturje Ajdovščina). Komisijo pa so sestavljali: šef, prof. dr. Janez Bogataj, prvo ime kulinarične etnologije v Sloveniji, eden najbolj kreativnih in velikokrat nagrajenih »oblikovalcev hrane« Tomaž Bolka (Gostilna Krištof, Predoslje), Janez Bratovž (JB) – je treba sploh kaj dodati? In še ženski del ekipe: Tanja Pintarič iz gostilne Rajh v Bakovcih, znane po tradiciji, ki se prenaša že več rodov, Alma Mujezinović (Odprta kuhna) in Alma Rekić (sodnica televizijskega Masterchefa ter gostiteljica finala, ki je bil v hotelu Union v Ljubljani) pa še naša priloga je imela mesto za mizo komisije.

Spomnimo: letošnja naloga je bila izbrskati kakšno lokalno značilno jed, predstaviti njeno zgodbo, zbrati domače sestavine in potem jed, za vajo, prirediti še na nov, sodobnejši način in jo predstaviti, kakor bi jo ponudili nekemu turistu. Eden od povodov je bil, spomnimo, tudi članek v naši Odprti kuhinji, ko smo ugotavljali, da je pravzaprav kar velik izziv, kaj ponuditi tujemu gostu, a da lahko z gotovostjo trdimo, da je ta jed resnično značilna za Slovenijo. Tretji krožnik, ki so ga šolarji pripravljali, je bil pozdrav iz kuhinje: majhen, duhovit prigrizek, tudi v duhu lokalnega. Regijskih tekmovanj pred finalom je bilo 12, tekmovalnih skupin 99 vseh starosti, med njimi so letos srce posebej ogreli otroci iz zamejstva.

Še utrinek z vidika članice komisije. To je bila izjemna priložnost v enem samem dnevu okušati gastonomski zemljevid Slovenije od severa do juga, vzhoda in zahoda, od meščanskih do najpreprostejših kmečkih jedi. In vendar, čeprav je bilo treba ovrednotiti 84 jedi, se prav za vsako spomnim okusa in kakšne drobne posebnosti. Ljudje božji, mi imamo odlično hrano! To bi bilo res škoda zapraviti. Avtentičnost je tisto, kar človeka prepriča, pa naj bo turist ali domačin. In to se je dobro videlo tudi pri tokratnem tekmovanju: jedi, ki so bile v sodobni nadgradnji preveč izumetničene, nekako niso pasale. Ni se mi zdelo, da bi kulinarični turist lokalno hrano raje jedel iz epruvet. Saj ne, da ni zanimivo, ampak to je stvar zunajserijske gastronomije, kjer je mest med najboljšimi malo. Je pa veliko mest za tiste, ki bi znali pravo slovensko hrano predstaviti na način, kot so jo stoletja in desetletja pilili naši predniki. In potem dodati že še ščepec domišljije ... 

Čestitke vsem!