Tiskane izdaje
... nič drugega si ne želim na tem milem svetu! Točno vem, kaj zakuhajo zadnji dnevi avgusta. Cmok. Zasidra se, ravno dobro umešan, tja pod mandlje in orehe v grlu in vse sestavine duše, ki so s teboj pripotovale v to življenje – počasi, vztrajno in zvesto, kot so navajene pač, nabrekajo, se vežejo med seboj, buhtijo, vrejo, se prepajajo in čakajo na prve jesenske dni, ko ti ta knedel, primerno zrel in gostljat, dokončno zamaši grlo. In kot nalašč; ravno takrat se odprejo tisti romani, zavrtijo prav taki filmi, prikaže ravno pravo olje Maneta, zamigljajo sanje … ki se končajo s piknikom v travi.
Sence težkih drevesnih krošenj, prebodene z nagajivimi sončnimi prameni, skozi katere dobrodušno brundajo zibajoči se čmrlji, morje čričkov na žitnem polju malo stran, algaste sparine iz bližnjega tolmuna, potem večer, ko se nad jaso spusti še zastor utrinkov … in nad pogrnjenim kockastim prtom, delno izpraznjeno košaro in med drobtine prevrnjeno čašo, se vrti bleščeče slepeča krona vseh poletnih hrepenenj, upodabljanih od antičnih sarkofagov naprej. Še pilotka Maggie, ki je kos vsem dedcem in grizlijem v Cicelyju, tam v Severnih obzorjih, nekega dne kloni, si nad obraz povezne slamnik in s cekarjem dobrot odpleše med aljaške breze; s psom, ki jo spremlja, pa lokata vino kar iz istega kozarca.
In naj večni sanjač, kot sem, ravno jaz prizemljeno in trezno čakam, da završijo jesenske sape?! Sploh, ker so mi pred leti prijateljice podarile zadnje, česar res nisem imela – kovček za piknik, prelepo pleteno košaro, v katero so na rdeče-zeleni karo pripeti štirje porcelanasti krožniki s primernim servisom in v katero sem takoj zapakirala vse sanje in načrte, kako preživeti preostanek življenja.
A kako vsaj približno pametno uporabiti ta iz šibja spleteni izdelek in z njim zadostiti tem idiličnim podobam iz sanj! Zaplete se takoj, saj nas je vsaj petnajst že ob komorni zasedbi na srečanjih naše družine. Za solidno zabavo bi potrebovala torej vsaj štiri take košare, pa še bi s seboj tovorili le pribor, nekaj piškotov in kakšno steklenico. Tudi sama beseda piknik, ko naj bi kaj malega piknili, me vse bolj moti. Če se posebno potrudim, pikniti že znam malo. Da ne piknem prevečkrat malo, je potrebna že resna koncentracija! A da bi zmogla kaj malega pripraviti, in to ob dneh, ko začnem vsa razburjena kuhati in peči ob štirih zjutraj in tovorimo od vsepovsod hrano in pijačo že nekaj dni pred žuri … tega pa res še ne obvladam.
In če bi mi že uspelo pripraviti nekaj primernega za v par košar – kam bi šli, kje bi se ležerno zleknili, razpotegnili svojo pojedino in brezskrbno uživali dolgo vroče poletje? Kar nekje, na neki gozdni jasi, ko se sprašuješ, ali te bo prej pregnal medved ali klop? Na produ ob Savi, da me na trnek natakne prvi ribič, ali na ravnokar pognojenem strnišču v bližini? Kje v bližnjem pogorju, da se bodo ob nas spotikali vsi tisti tempirani rekreativci in morda še kakšen gorski redar s planiko za klobukom? Ob bližnjem jezeru se tudi ne bi zdeli ravno inteligentni z vso to viktorijansko kramo in verjetno jih ni, mimohodcev, ki bi obzirno upoštevali naše želje po intimi in pastoralnosti sploh. In kamorkoli bi šli, bi se pripeljali z avtom, ki niti oldtimer ni, pijača brez hladilnih torb bi bila prav kmalu topla in sploh ne vem več, kdo od nas ne bi stokal in sopihal ves zverižen, ko bi vstajal s poležane trave.
Kaj storiti?! Seveda, zložljivi stoli so udobnejši, in da bi se ne stegovali tja na pogrnjena tla – še mizica, in da bi bili varni pred vremenskimi muhami – baldahin, in da ga ne odpihne veter – kar postavljena uta, in zakaj bi sploh vandrali po svetu, če imamo doma pokošeno trato in je vse pri roki … in končno, ali naj ob vsem pohištvenem obilju goste vabimo meter stran in jih prav ljubeznivo za nekaj ur poležemo na tla k odprti rajzekorbi, kot so svoje čase rekli podobnim košaram?!
Nekaj noči je tako minilo v vročičnem tuhtanju, kako kovček za piknike obuditi in mu vdahniti življenje, za katerega je pravzaprav ustvarjen, in še danes komaj verjamem, a rešitev je tu in zdaj jo ponavljamo iz poletja v poletje, vabimo vedno nove udeležence, ki kar ne morejo verjeti, da je piknik v travi lahko tudi tak, in na koncu vsi prisegajo, da ne bodo izdali velike skrivnosti, saj potem naslednjič ne mogli vsi skupaj presenetiti še neozaveščenih piknikovalcev. Veselim se dne, ko bomo vsi »posvečeni« strnili dolgo vrsto in se priklonili moji piknik košari, in vem, da bom takrat pristavila prve piskre že ob treh zjutraj! Saj me ima, da bi zdajle razkrila to obredje, a razkošje poletja mora imeti svoje čare vendarle malo prikrite.
Pred davnimi časi je mami od nekod izpisala pesem in ta listek potem leta in leta nosila v denarnici; šlo je nekako takole:
»Uživajte na travi,
kajti prišel bo čas, ko bo trava uživala na vas.
Jejte na travi,
saj bo tu čas, ko bo trava jedla vas!«
Uživajmo torej na travi, jaz pa upam, s cmočkom v grlu, da sledi avgustu še en avgust.
