Pospravljamo po hladilniku z Janom Mohoričem

Ponavadi kuha in ocenjuje recepte, ki jih pošiljate za naše mesečne natečaje. Tokrat pa se je Jan Mohorič, eden od članov naše fine ekipice z BIC Ljubljana, ponudil, da se bo za štedilnikom zasukal tudi s svojimi recepti. Izbral je štiri lahke, ponovljive in vsakdanje uporabne, predvsem pa smo se skupaj odločili, da naj bodo v duhu mladega januarja: takrat vsi na veliko čistimo in pregledujemo zaloge, porabljamo ostanke veselega decembra.

Ponavadi je v šolski kuhinji ali menzi BIC, kjer dela, tokrat pa nas je pričakal doma, v toplem in lepem vzdušju zgodnjejanuarskega dne, ko so prazniki še tu, hkrati pa se že malo oziramo po pomladi: jelka z lučkami je še stala, razsvetljena, na oknu pa so v prikupnem lončku v obliki velike kavne skodelice že rasli prvi znanilci pomladi, telohi. Sonce je tu in tam z izjemno močjo posijalo skozi okna, mi pa smo razmišljali o tem, kako je mladi kuhar »pospravljal« po praznikih.

Največ navdušenja je vzbudila njegova pita z bučo. Pita je precej gostega okusa, zato ni dobro pretiravati s sladkanjem, jedli pa jo bodo z veseljem tudi otroci, tako da se je brez pomislekov lotite, še zlasti ker je Jan za podlago izbral lažjo različico, mlete piškote, ki jih povežemo z maslom. Enako nezahtevna sta še dva recepta: testenine z bučo in gamberi ter ajdova kaša z gobami. Testenine ponujajo še eno možnost za porabo buč, kajti kdor jih ima doma večjo količino, domačih, verjetno zdaj po krmež­ljavosti njihove podobe že sklepa, da bi jih bilo dobro hitro porabiti. Okus te jedi je sladkast, vendar je ljudem blizu, pravi Jan. Prav to je namreč kuhal pred Učilno okusov, bistrojčkom, ki ga BIC Ljubljana vodi pod arkadami ljubljanske mestne tržnice: včasih imajo tudi pripravo hrane v živo in Jan Mohorič je izbral prav ta recept.

Še eden, ki je popolnoma enostaven, pa je kaša z gobami: Jan je izbral manj znano tatarsko ajdo ali cojzlo. Izjemno zanimivo zrno, ki ima dolgo in slovečo zgodovino: leta 1815, ko je izbruhnil vulkan Tambora v današnji Indoneziji, je pepel tako zmotil podnebne razmere na planetu, da je 1816 postalo znano kot leto brez poletja. In takrat je cojzla odigrala neprecenljivo vlogo, kajti za rast so ji dovolj tako skromne razmere, da je skoraj edina obrodila in so imeli ljudje kaj jesti.

Edina jed iz Janove ponudbe, ki vam bo vzela več časa zaradi paljenega testa, so prigrizki z domačo pašteto iz piščanč­jih jeter, ki jih je drzno opremil z vsem, kar v dobro pašteto spada, z nekaj alkohola vred. Marsikdo se bo začudil nad kombinacijo sladkih posodic in paštete, vendar Jan ravno to poudarja kot zanimivost tega recepta. In seveda, če naredite tako bučno pito kot pašteto, se boste znebili kar precej »božičnih« začimb, s katerimi se oborožimo decembra.

Že čez nekaj dni se z Janom spet srečamo v kuhinji Kulta316 v ljubljanskem Šentvidu, kjer bomo pripravljali zadnjo serijo vaših receptov še iz leta 2016. Ved­no je prijetno in vedno se nasmejimo, kajti kuhanje je tudi malo »šraubanja«: to besedo sta si izmislila Jan in njegova sestrična za opis tega, kar bi nekoč rada počela: snemala kuharske filmčke, začinjene z nekaj humorja, skratka s »šrau­banjem« receptov. Skupni projekt, ki izvira iz skupnih korenin: za njuno zanimanje za kuharijo je zaslužna babica, ki je včasih čez poletje čuvala štiri vnuke in jih počasi vpeljevala v lepoto in domačnost dobre, iskrene kuharije. Otroci so se takoj vključili: najprej so kuhali juho iz trave in peska. Ta recept pa hranimo za kakšno posebno priložnost :)