Tiskane izdaje
Če praznike zapustiš, oni zapustijo tebe, zapiše v uvodu pisane zbirke trenutkov, ki dokumentirajo dneve, ko lahko izstopimo iz vsakdanjika. Mirjam, ki je živela pod Rožnikom v Ljubljani, pripoveduje tudi o prazniku dela.
Takole se je spomnila občutkov, ko smo jo malo spodbudili: »Ni še tako dolgo, kar je bil Rožnik v Ljubljani moj glavni simbol 1. maja. Kaj je takrat ta praznik pomenil odraslim, pričakovanje tega dne, smo občutili tudi otroci. Sprašujem se, zakaj danes ni več tako, zakaj se takšne medsebojne povezanosti in vzdušja ne da več doživeti. Od rojstva pa tja do poznih najstniških let sem živela v Rožni dolini, v bližini Titove vile, kot smo ji rekli. Zelo blizu je bil vrtec, kamor so me starši pripeljali vsako jutro. Nič ne pretiravam, če rečem, da je bil Rožnik naše igrišče; poznali smo vsako korenino, vsako drevo ob bližnjici, po kateri smo se vzpenjali skoraj vsak dan. Tako smo pred drugim videli priprave na kresovanje in vse, kar pritiče velikemu praznovanju. Prizorišče se je pokazalo v neki drugi vlogi, kot je igrišče ali park za otroke, sliko pa je dopolnilo iskreno praznovanje, ki je sledilo. Na predvečer prvega maja smo dobesedno v kolonah hodili na Rožnik, si našli prostor in med druženjem čakali kresovanje. Kot otroku se mi je zdelo, da je bilo treba na trenutek, ko so prižgali kres, čakati zelo dolgo, enako kot polnoč na silvestrovo. Tako smo otroci nemalokrat takoj zatem pospali na klopeh, odrasli pa so si privoščili zabavo do jutranjih ur. Ponavadi sploh nisem vedela, kako in kdaj smo se vrnili domov, saj so me starši spečo prenesli v domačo posteljo. Spanja pa ni bilo prav veliko, saj je bilo naslednje jutro uradno glavno praznovanje. Spet smo se odpravili na hrib, le da tokrat v jutranjih urah. Čez dan so potekali govori, slišati je bilo veliko glasbe in petja, plesalo se je, veliko jedače in pijače, bile so tombole, otroci smo naokrog hodili z velikimi medvedi in drugim, kar so starši zadeli na tomboli. Nemoteno smo tekali in se igrali, starši so bili sproščeni, saj smo se takrat vsi počutili varne. Ko je padel mrak, smo šli domov, vsi prijetno utrujeni in zadovoljni, z novim veseljem in elanom,« se spominja Mirjam enega najbolj legendarnih prizorišč prvomajskih kresov.
»Prav bi bilo, da bi ta praznik, ki je v zadnjem času malo zapostavljen, sami poudarili na osebnem koledarju. Kdo drug kot mi smo tisti, ki navade prenašamo na mlajše generacije in tako pripomoremo, da skupaj z običaji živijo,« piše Grilčeva v knjigi Praznične mize. »Obesimo zastavo, povabimo druščino in pripravimo domače kosilo.« Za prvi maj, tudi v knjigi, Mirjam priporoča piščančjo obaro, črni kruh z maslom in mleto papriko ter štrudelj.
