Razmišljaj sladko: Divje sladice

Bujna domišljija pogosto presega meje mogočega v kulinariki, a nekatere divje ideje se vendarle uresničijo.

Objavljeno
18. maj 2016 19.28
Posodobljeno
19. maj 2016 15.00
imo/SMREKOVI VRSICKI
Gorazd Potočnik
Gorazd Potočnik

Pred štirinajstimi dnevi sem postal oče! Prvič! Občutek je nepopisen! Seveda je bil takoj naslednji dan žur; sicer ne do jutra, ker je bilo med tednom, a smo proslavljali kar pozno v noč. Kot na vsakem pravemu žuru smo bili tudi na tem po nekaj zvrnjenih glažih polni idej. Ker se ukvarjam, s čimer se pač ukvarjam, se te ideje ponavadi navezujejo na sladice, običajno so polne nesmislov, preveč odbite, neizvedljive, nerealne. A nekatere med njimi, kljub temu da so na prvi pogled preveč divje, so dobre in jih je mogoče realizirati.

Ker je ravno čas pomladi, so tudi na moji okenski polici smrekovi vršički in sladkor v kozarcih, ki naj bi ostali na soncu toliko časa, da se sladkor stopi. Glede na to, koliko je v zadnjih dneh sonca, se sicer bolj cmarijo, namesto da bi se sladkor topil. Brez zveze. A vendar niso bili zaman na polici. Na njihov račun se je namreč razvila razprava, kako dobra bi lahko bila tortica z okusom smrekovih vršičkov. Ne le da bi imela okus smrekovih vršičkov, v sladico bi veljalo vključiti tudi smolo. Še celo ime je dobila: »Oh, ti smola!«

Malo pozneje se je oglasi Bine in mi prinesel sladkor, suh, mlet, z okusom, ki ga nisem mogel ugotoviti. Po nekaj zvrnjenih glažkih se namreč tako finih okusov ne čuti več. Mislim, da je bil kriv pelinkovec ... Kakorkoli, bil je sladkor smrekovih vršičkov, smeh se je razlegal še dolgo po tem. Ideja bo, seveda, prej ali slej realizirana.

Takšnih je bilo doslej še več in nekateri izdelki, ki so izšli iz njih, se v Ljubljani in okolici veselo prodajajo. Kulinarični kolegi, denimo, uporabljajo divja zelišča v svoji kulinariki že nekaj let.

Pred skoraj 15 leti sem dobil v roke knjigo Divja hrana Daria Corteseja, ki sem jo goltal, ne bral. Prevzela me je in tako že nekaj let »jem« marsikaj neposredno iz narave. Danes je to preraslo v trend, čeprav je slaščičarstvu to malo težje. Pred nekaj leti smo pred znano ljubljansko veleblagovnico prodajali točeni sladoled z okusom bezga, ki se je meni zdel vrhunski, a se pri ljudeh ni prijel, najbrž je bilo dejavnikov za to več. No, meni se zdi to še vedno eden boljših kremnih sladoledov, pa ne zato, ker sem ga od nabiranja do kuhanja mase delal sam.

Veliko je divjih idej, ki pa ostanejo predvsem na predstavitveni ravni in se v redni prodaji ne obnesejo. Party torta, na primer, biskvit iz konopljinih semen, mousse iz piva, sladoled iz kislice in limonine lupine, čokolatini iz limonine trave, sorbet iz ananasa in rožmarina, čokoladni mousse z umešanimi cvetovi boreča ...

Za zdaj je »divje slaščičarstvo« le reprezentativne narave, upam pa, da se bo, tako kot sicer v kulinariki, tudi na tem področju »lepo prijelo« in da bo torta »Oh, ti smola!« dejansko zaživela.

***

Gorazd Potočnik je slaščičarski mojster in lastnik podjetja Sladkozvočje.

V vlogi avtorjev naših kulinaričnih blogov, ki vam jih strežemo vsak četrtek ob 15. uri, mu družbo delajo še:

Marko Jamnikfotograf, pisec pivovarskega bloga in pivovar.

Uroš Štefelin, kuharski mojster, Vila Podvin

Klemen Rojnik, jedec, triatlonec in farmacevt

- Teja Kuk, socialna delavka, prostovoljka in vodja projekta Skuhna

Alja Dimic, prehranska terapevtka, Center Holistic