Tiskane izdaje
Prejšnji konec tedna sem obiskal sejem slaščic. Festival je bil organiziran odlično, organizatorji niso ničesar prepustili naključju, predstavilo se je kakih petdeset razstavljavcev in ponudnikov sladkih izdelkov. Tudi spremljevalni program je bil obširen, preobširen, da bi vse omenjal, izpostavil bi le folkloristke, programe za otroke, predstavitev avtomobilov (ok, ti, se mi zdi, res niso spadali v kontekst) pa razne slaščičarske in vinske delavnice. Tudi sam sem popestril sejem s »hitrimi« slaščičarskimi delavnicami. Dolgčas ni bilo.
Tako kot vsako leto so tudi tokrat teden pred festivalom izvedli izbor naj festivalske torte, na katerega sem bil vabljen kot ocenjevalec, a se ga žal nisem mogel udeležiti. Je bilo pa mogoče tekmovalke in zmagovalko okusiti tudi na festivalu. Naj povem po pravici, do zmagovalke sploh nisem prišel. A nič ne de, je bilo za pokušino že drugih sladic preveč.
Se mi je pa ob vsej tej ponudbi porodilo vprašanje, koliko truda je danes potrebnega, da se na sejmu slaščic predstaviš kot pek ali slaščičar, torej kot nekdo, ki svoje sladke dobrote tam ponudi širni množici obiskovalcev, in kakšne so lahko posledice.
Med temi številnimi ponudniki se najde marsikaj. Všeč so mi izvirnost, unikatnost, drugačnost. Všeč mi je gospa Cvetka, ki dela, vsaj po mojem mnenju, najbolj bogat in kakovosten sadni kruh, kar jih premore Slovenija z okolico. Gospa je z njim osvojila že 21 zlatih medalj in sedem kipcev kakovosti. Njeno stojnico vedno rad obiščem, saj se že na daleč vidi, da gospa Cvetka rada ustvarja in da zna to delati vrhunsko.
Namen stojnične ponudbe je, da peki in slaščičarji mimoidočim predstavijo kakovost in raznovrstnost svojih izdelkov, česar pa, roko na srce, veliko ponudnikov tokrat ni pokazalo. Dejstvo je, da vsakdo res ne more biti slaščičar ali pek.
To je dokazala tudi gospa, ki je prodajala svoje tako imenovane pralineje. Ker je nov ponudnik na našem tržišču, sem se seveda odločil preizkusiti njen izdelek. In kaj doživim? »Pralineji« so bili lepi, sijoči, čokolada je bila lepo temperirana. Toda ob okušanju sem se zgrozil. Gospa je v modelčke za pralineje preprosto vlila čokolado in jih sploh ni polnila. Kaj? Je to mogoče?
V čem je problem? Ljudje v povprečju niso najbolj izobraženi o slaščičarskih veščinah in izdelkih, zato marsikdo niti ne ve, kaj pravzaprav je praline. In ko tak potrošnik vidi, kupi in poskusi pralineje omenjene gospe, si o tem ustvari napačno mnenje. Če smo razstavljavci sladic, je naša dolžnost razsvetliti ljudi o tem, kaj jedo, ne pa da jih zavajamo! Zato apeliram na vse okuševalce: ne verjemite vsega, kar vidite, ni vse zlato, kar se sveti!
***
Gorazd Potočnik je slaščičarski mojster in lastnik podjetja Sladkozvočje.
V vlogi avtorjev naših kulinaričnih blogov, ki vam jih strežemo vsak četrtek ob 15. uri, mu družbo delajo še:
- Uroš Štefelin, kuharski mojster, Vila Podvin
- Klemen Rojnik, jedec, triatlonec in farmacevt
- Anja Korenč, oblikovalka embalaže, soustanoviteljica studia Fork.
- Alja Dimic, prehranska terapevtka, Center Holistic
Po dosjeju kulinaričnih blogov lahko brskate TUKAJ.
