Tiskane izdaje
Večkrat na leto obiščem Sarajevo, kot se pač spodobi za človeka, ki je poročen z rojeno Sarajko. Mesto mi je priraslo k srcu že davnega leta 2007, ko sem, takrat še z bivšim dekletom, stopil s tramvaja na granitne kocke Baščaršije. Bilo je jutro, 1. januarja. Od takrat se je veliko spremenilo in nikoli si nisem mislil, da bom s tem mestom kdaj naredil tako zgodbo.
Mesto, ki malo spi, izdatno je in kofetka, predvsem pa veliko čejfi (uživa). To je Sarajevo. Nekateri pravijo, da je evropski Jeruzalem. No, mene je očarala predvsem njegova kulinarična drugačnost, je Sloveniji najbližje mesto, v katerem se kulinarika občutno obrne na vzhod. Poleg kulinarike sta me očarali tudi nam zdaj že nepoznani ležernost in brezbrižnost sicer resda v večini starejših prebivalcev mesta.
Kot Slovenec sem kavo navajen popiti kar precej na hitro, razen prve jutranje, ki jo ponavadi srkam kake pol urice, in to ob delu. Tu je drugače. Za kavico si vzameš čas. Resno. Tu ni druge. Kafu se čejfi, mi je po nekaj kavah rekla moja najdražja. Priznam, vse raje jo čejfim, kot tudi vse drugo. Dobi svoj čar in razvije okus.
Tu je, odkar sem prvič prišel sem, življenje postalo zelo evropejsko. Vse bolj se hiti, dela se vedno več in vse hitreje, kakovostneje.
Sam sem se prvič vrnil v Sarajevo leta 2009. Poslovno. Tam je bila slaščičarska ponudba v vitrinah namreč zelo klasična in tradicionalno zelo zakoreninjena. Toda ljudje si želijo sprememb tudi na tem področju. Predvsem svetovljani.
Enako tranzicijo okusov sem začutil v obdobju med letoma 2000 in 2005 v Sloveniji, ko smo v Ljubljani ponudili nekaj čisto novega, evropskega. V Sarajevu se je to začelo dogajati leta 2010 in še kar traja. V znani restavraciji Metropolis sem slaščičarkam predstavil nekaj novih slaščic, tehnik in dekoracij. Tja sem se vračal nekako na tri mesece, vse do leta 2014, ko sem postavil novo sladko karto za še vedno največjo sarajevsko slaščičarno, ki se je tistega leta odprla v pritličju stavbe SCC (Sarajevo city centar).
V Sarajevu ljudje veliko trošijo za slaščice, več kot pri nas, in slaščičarne se odpirajo z norim tempom, druga pri drugi so, vsaka s svojo zgodbo, ponudbo in drugačnim videzom. Konkurenca je strahotna.
Zelo pa se razvija tudi druga, glavna kulinarična veja, torej kuhinja. Vsem poznani čevapi sredi Čaršije z drobno nasekljano čebulo v somunu in mali jogurt, nalit v dvadecilitrski kozarec, sicer še ohranjajo status najbolj prodajane hrane v samem centru, toda predvsem zaradi turistov, ki jih je čedalje več.
A ustaljeno kulinarično ponudbo hitro dopolnjujejo lepe, majhne, butične restavracije, ki jih je v mravljišču tradicionalnih komaj opaziti, v ospredje pa se prebijajo ne samo s strategijo oglaševanja, ampak tudi s kakovostno in zanimivo ponudbo. Resnično se najde za vsakogar kaj. Še najbolj sem se začudil, ko sem našel suši restavracijo.
***
Gorazd Potočnik je slaščičarski mojster in lastnik podjetja Sladkozvočje.
V vlogi avtorjev naših kulinaričnih blogov, ki vam jih strežemo vsak četrtek ob 15. uri, mu družbo delajo še:
- Uroš Štefelin, kuharski mojster, Vila Podvin
- Klemen Rojnik, jedec, triatlonec in farmacevt
- Anita Lozar in Matej Pelicon, pivovarja in lastnika ajdovske craft pivovarne Pelicon.
- Anja Korenč, oblikovalka embalaže, soustanoviteljica studia Fork.
- Alja Dimic, prehranska terapevtka, Center Holistic
Po dosjeju kulinaričnih blogov lahko brskate TUKAJ.
