Razmišljaj sladko: Street food je način življenja

Ulično prehranjevanje je nam morda kar nov način prehranjevanja, no, vsaj v zadnjem času se opazno širita, in ponudba in količina dogodkov: vse več je kuhinj na prostem, vse več je stojnic, nepremičnih in premičnih, videti je, da bo kmalu ponudba hrane za vsakim vogalom.

Ulično prehranjevanje je bilo znano že v antični Grčiji, kjer so predvsem ribiči svoj na soncu hitro pokvarljivi ulov ocvrli in ga ponudili strankam.

Zanimivo je, da se s takim načinom strežbe hrane nekako vračamo k našim prehranjevalnim koreninam. Od nekdaj je človek jedel zunaj, v skupinah, kakorkoli ... zato to ni kaj presenetljivo novega. Novi so samo marketinški pristopi ter seveda, kar je najbolje v vsaki od teh zgodb, hrana. Hrana se je v tem času najbolj spremenila. Za to grejo zasluge imenitnim umom, ki se »skrivajo« po kuhinjah in razmišljajo ter testirajo kaj, kako in na kakšen način bo njegov naslednji street food zalogaj videti ter seveda predvsem, kako se bo okusil.

Zdi se mi, da Slovenci pravzaprav ne poznamo zmernosti ali pa res hočemo vsako pop zadevo čim bolj iztržiti, potem se je naveličamo in popolnoma izgine iz našega življenja.

Karkoli je popularno, vse zagrabimo na polno. Lep primer je trenutna jaz jo imenujem »lešnik« frizurica, ki jo furajo skoraj vsi mladički, od petletnika do zrelega mladička*. Pred leti so bile na partijih popularne dude, ki smo jih tedanji rejverji nosili okoli vratu, in dober primer človeka, ki ne odneha, je moj frend, ki jih ni nehal zbirati, dokler jih ni imel toliko, da bi iz te plastike lahko začeli izdelovati zamaške za pijače. In ko smo že pri njih, že 15 let traja zbiranje zamaškov za otroka, ki je zdaj verjetno že odrasel mož.

Pojdimo na dejstvo. V času, ko sem se jaz učil gostinstva (pa spet nisem toliko star), je bil greh pomisliti, da bi kuhal ali vsaj finiširal hrano v predelanem kombiju; misel na to je ustavila predvsem sistemska ureditev HACCAP. Inšpektorju si težko dopovedal, kaj se greš in kako nadziraš delovne procese ter slediš sami hrani skozi postopke obdelave. Kompliciran je bil ta sistem predvsem za inšpektorje, za nas niti ne, ker smo delali z glavo in tako, kot so nas učili v šoli. Zato je bila takrat ideja, da kuhaš na ulici, skorajda grešna misel.

Zelo rad hodim po svetu z nahrbtnikom na ramah in s ponošenimi natikači ali čevlji, odvisno od terena. In na teh poteh sem videl mnogo mnogo street fooda, seveda pristnega, avtohtonega in lokalnega. Da ne bomo mislili, da smo se to mi spomnili. Domače, lokalno ter pred tvojimi očmi narejeno je klasični azijski street food že stoletja. Tam je ulična hrana tako rekoč doma, ker povprečen Azijec nima doma pečice, marsikdo tudi kuhinje ne, je v teh krajih street food normalna stvar. Temu primerna je seveda tudi cena.

Jaz, recimo, obožujem street fiood Bangkoka, toda zdaj, po tolikih letih grem v neturistične ulice, kjer dobiš za pol evra celo kosilo, ki je ne samo okusno, temveč tudi precej pestro. Obožujem piščančjo juhico z rezanci, celimi listi svežega koriandra, bazilike ter suh čili, ki ga dodajaš sam, v juhi so tudi različne mesne kroglice − v tem obroku dobiš bolj ali manj vse, kar telo potrebuje, samo še kak sadež po tem in si sit. Noro.

No, take diverzitete pri nas ni, zdaj smo vsi na burgerjih. Zakaj? Kaj je toliko dobrega na njih? Sam nisem ljubitelj burgerjev od nekdaj. Od tivolskega nočnega obiska znanega kioska hitre hrane, ko nisi mogel nikoli toliko zazijati, da bi normalno, ne da bi se popackal, vase spravil zalogaj burgerja. Ahh ...

No, in ko smo že v Aziji, naj povem, da sem edino tam videl sladke prigrizke, ki jih delajo − da se razumemo − od začetka do konca pred teboj na ulici, nikjer drugje. To me je podžgalo in mi seveda dalo misliti. Res je, da se take vrste sladic, kot sem jih videl tam, nekako ne bi prijele na našem tržišču, a sem bil kljub temu očaran. Sladice (govorimo o sladici, ki jo sestavijo pred teboj in ni sladoledna ali sadna kupa) očarajo na drug način. In to mi manjka pri slovenski ponudbi hitre, ulične hrane. Saj občasno naredim tudi sam kakšno zanimivo sladico na ulici, toda to ni dovolj, rad bi več.

In poudariti moram, da mi to, kar zdaj delajo naši znani mojstri na stojnicah, paše, torej diverziteta na krožniku, no, v nasprotju z Azijo je tukaj dražje, toda zdi se mi, da te tak način prehranjevanja kar nekako oblikuje. Besede znanega španskega kuharja, da je tapas ne samo hrana, temveč tudi način življenja, so se mi zadnjič prav lepo urezale v uho.

Le jejmo na ulicah, spodbujajmo kreativnost ter uživajmo v hrani in naj ostane sladica za after.

* Zrel mladiček je osebek, ki šteje dosti let (beri nad 27) in je načeloma pripravljen, da odide od doma, toda umsko še vedno vezan na svojo sobo.

***

Gorazd Potočnik je slaščičarski mojster in lastnik podjetja Sladkozvočje.

V vlogi avtorjev naših kulinaričnih blogov, ki vam jih strežemo vsak četrtek ob 15. uri, mu družbo delajo še:

- Marko Jamnik, fotograf, pisec pivovarskega bloga in kmalu tudi čisto pravi pivovar.

- Uroš Štefelin, kuharski mojster, Vila Podvin

- Klemen Rojnik, jedec, triatlonec in farmacevt

- Alja Dimic, prehranska terapevtka, Center Holistic