Tiskane izdaje
Vsi imamo približno enake življenjske zgodbe o zvestobi, pa ne tisti do partnerja, to je drugačna sladkost, temveč tisti do neke prodajalne, v katero hodiš zaradi le sebi znanih razlogov: ker ti je kava v samo eni kavarni res všeč, vanjo zahajaš že vrsto let, podobno k mesarju, peku, slaščičarju. Ja, to je zvestoba.
Danes pišem o predani, sladki zvestobi, ki sem jo občutil prejšnji teden. S slaščičarstvom se ukvarjam že debelo desetletje, natančno 16 let. Vem, kako je, ko ti je stranka zvesta. Ko ji lahko samo ti pripraviš sladico, ki jo naroči.
V moji prvi sladki službi sem imel srečo, da sem imel neposreden stik s svojimi strankami. Delavnica je bila tako rekoč na vidiku vsem, ki so vstopili v slaščičarno. To mi je veliko pomenilo, bil sem mlad, neizkušen in rad sem − kot še vedno − opazoval izraze na obrazih ljudi, ko jedo nekaj dobrega. V mislih imam tisti droben, malce prikrit nasmešek, ki ga ne morejo skriti in ostati brezizrazni. Noro. Prelepo. Seveda je to poklon mojemu delu, pohvala, kajti zadovoljna stranka se vedno vrne. No, in skozi te sladke nasmehe sem spoznal kar veliko množico ljudi različnih profilov, ki jim je skupno isto − vedno je na njihovem obrazu izrisan tisti drobni nasmešek.
Ena od strank pa je zadnjič resno dokazala to sladko zvestobo. Poklicala me je gospa, ki je bila vrsto let moja redna stranka v prvi službi, še v tisti, kjer sem imel stik s strankami. Na tistem delovnem mestu nisem že šest let in po svojem odhodu sem izgubil stik z večino njih.
Ker je bilo bivšim sodelavkam prepovedano izdajati moje podatke, kar je mimogrede brez zveze, me je res le nekaj strank našlo samih od sebe in precej hitro. Toda nekatere redne stranke so se navadile določenih okusov, in če so mi hotele slediti še naprej, so morale slediti tudi mojemu razvoju okusov in kombinacij. Nekaterim je to všeč, nekateri pa so to izpustili in naročajo še vedno tisto, kar sem delal pred leti.
Najraje pa imam stranke, ki mi ne samo sledijo, temveč me tudi usmerjajo. To so svetovljanske stranke, ki imajo razvit okus, smisel za estetiko, videle so že nekaj sveta in ponudbe ter vedo, kaj se v svetu slaščičarstva ceni.
No, in ta gospa si je zadala resno nalogo, da me najde. Sprva v dotični slaščičarni ni dobila moje številke, nato je izvedela, kje sem bil zatem. Ta gospa je prekinila stik z menoj, ker me preprosto ni našla, in to stranka, ki me je oboževala, gospa, ki je že malce v letih, spoštovanja vredna, vedno urejena, prijazna ter dobrodušna. Rad sem jo imel in izkazalo se je, da je tudi ona meni še vedno naklonjena.
Ko je naposled le dobila mojo številko, me je poklicala. Izkazalo se je, da je bila redna gledalka mojih oddaj. Pa ne le ona, vsa družina me je spremljala v mojih oddajah. »Non stop smo te spremljali, zato sem si še bolj želela, da te najdem.« Po več kot šestih letih sva se srečala in seveda je naročila dobro torto, »tako, kot jo znaš narediti le ti«, je rekla. Ganilo me je do srca. To je Sladka zvestoba.
Gorazd Potočnik je slaščičarski mojster in lastnik podjetja Sladkozvočje.
V vlogi avtorjev naših kulinaričnih blogov, ki vam jih strežemo vsak četrtek ob 15. uri, mu družbo delajo še:
- Marko Jamnik, fotograf, pisec pivovarskega bloga in pivovar.
- Uroš Štefelin, kuharski mojster, Vila Podvin
- Klemen Rojnik, jedec, triatlonec in farmacevt
- Teja Kuk, socialna delavka, prostovoljka in vodja projekta Skuhna
- Alja Dimic, prehranska terapevtka, Center Holistic
