Tiskane izdaje
Tržaški Eataly je 18. pokrita tržnica v Italiji in 34. v svetu, vendar prva v Furlaniji - Julijski krajini in prva »čezmejna«. »To je prvi čezmejni Eataly v prvem tako izrazito obmejnem mestu. Občudujem obmejna mesta, ker so odprta in razumejo aktualno temo priseljevanja in odseljevanja narodov. Takšno mesto ima za nas dodaten pomen, saj menim, da je selitev ljudi tudi prednost,« je dejal Farinetti.
Tržaški Eataly je zaposlil 85 ljudi, v vseh 34 po svetu je zaposlenih skoraj 6000, lani so ustvarili več kot 400 milijonov evrov prihodkov. »V Trstu naj bi jih po treh letih poslovanja ustvarili kakih deset milijonov evrov letno,« je načrt tržaškega projekta razgalil Farinetti, ki pa ni vedel povedati, koliko je stala obnova starega skladišča za vino. Skladišče so zgradili v tržaškem pristanišču leta 1902 za vino iz Istre, Dalmacije in južne Italije. Stavba je zadnja desetletja propadala. Za staro klet tik ob tržaški marini in le lučaj od osrednjega trga Edinosti (Unità) so imeli v preteklosti veliko načrtov: da bo to kongresni center pa tudi velik akvarij, zdaj pa je postala spomenik italijanski kulinarični slavi.
Balzamični kis po 988 evrov, sečoveljske soli ni
Največ denarja za prenovo je prispevala tržaška mestna fundacija CR Trieste. Na policah je razstavljenih kar 4000 kulinaričnih izdelkov, od tega vsaj 200 iz lokalnega okolja (čeprav so napovedali, da bo kar 40 odstotkov lokalnih).
Med njimi je tudi nekaj izdelkov z druge strani meje, torej iz Slovenije in hrvaške Istre. Še največ je vinarjev iz Brd, Vipavske doline in Istre. Opazili smo macerirano malvazijo Uroša Rojca po 49,8 evra za buteljko. Na policah izstopajo tudi buteljke Aleša Kristančiča, Primoža Lavrenčiča in še nekaterih drugih slovenskih vinarjev. Med 1300 vini je mogoče najcenejše kupiti le po 2,5 evra za liter (točeno) in najdražje po 800 evrov, toda mi smo opazili barolo po 610 evrov.
Vendar draga vina sploh niso najdražje pregrehe. Samo en deciliter balzamičnega kisa iz Modene izstopa s ceno 98,8 evra, torej 988 evrov za liter. Oljčnega olja je ogromno, prodaja ga tudi nekaj slovenskih oljkarjev iz tržaškega zamejstva, toda niti en istrski. Med morskimi delikatesami smo videli tudi »istrske« škampe po 39,9 evra za kilogram. In na desetine paketov morske soli. Videli smo roza himalajsko sol, sladko sol iz Cervie, sol s kaprami, dimljeno sol, solni cvet s pomarančo in sivko, sol z limono in meto, solni cvet z mandarino in rdečim poprom, črno in rdečo havajsko sol, modro perzijsko sol, sol Maldon, pikantno sol, sol s Cipra, sivo sol iz Bretanje, integralno sol s Sicilije ... In še in še. Toda izjemnega sečoveljskega solnega cveta na tržaških policah še ni.
Eden najlepših v verigi
Kdor je v medijih prebiral slavospeve temu trgovskemu centru, bi morda lahko bil rahlo razočaran, saj sodi 34. Eataly med manjše v tej trgovski verigi. Morda bi ga lahko veliko bolj natlačili. Toda arhitekt Marco Casamonti iz Firenc je oblikoval enega najlepših od vseh v tej verigi.
Nekdanji tržaški župan in predsednik dežele Furlanija - Julijska krajina, svetovni kralj kave Riccardo Illy, ga je opisal takole: »To je najlepši Eataly, kar sem jih videl v svetu. Že zaradi lege tik ob slikovitem pristanišču, razgleda na barke, kakovosti in njegove zgodovine. Logično je, da se je v to veliko vinsko klet vrnila trgovska dejavnost. To je prostor, v katerem lahko pokušaš hrano, jo izbereš in ti jo pripravijo v enem od lokalov, ali pa jo odneseš domov. Gre za promocijo najboljšega. Vesel sem, da sem tukaj srečal prijatelja, slovenskega vinarja Aleša Kristančiča. Lepota te formule je, da daje priložnost majhnim proizvajalcem najkakovostnejše hrane in vina, da prodrejo v veliko svetovno verigo. Prepričan sem, da bodo prišli v ta center tudi kupci iz Slovenije, Hrvaške, Avstrije, Madžarske in od drugod in da bo to pomemben prispevek k turističnemu razvoju mesta. Trst je imel vedno nekoliko imperialne želje, da bi narekoval kulinarične posebnosti širši okolici. Z Eatalyjem je dobil novo spodbudo,« je povedal Illy.
Na odprtju orkanska burja
Za Eataly načrtujejo še tretjo dejavnost: kongresni prostor, ki bo namenjen šolanju na področju gastronomije. V dopoldanskih urah bo namenjen brezplačnim tečajem za šolarje, zvečer za upokojence, čez dan pa bodo na voljo plačljivi tečaji, na katerih naj bi poglabljali znanje s področja dobre hrane. »Eataly je še bolj kot v Italiji uspel v svetu,« se je pohvalil Oscar Farinetti. »Italija zaseda komaj petino odstotka svetovne površine, vendar se lahko postavlja z največjo biodiverziteto v svetu. V Evropi je 1200 vrst jabolk, od teh imamo 1000 vrst v Italiji. Smo svetovni prvaki za biodiverziteto. Za to se lahko zahvalimo ugodnim vetrovom. Italijanski polotok je tako oblikovan, je ozek in dolg, da ga zračijo ugodni vetrovi. Zato sem Eataly v Trstu posvetil vetrovom. In verjetno zato v Trstu danes kraljuje veter vetrov, naročili smo orkansko burjo,« se je pošalil Farinetti. O nekoliko višjih cenah je dejal: »Trudimo se dokazati, da cene visokokakovostnih izdelkov ne odstopajo bistveno od cen običajnih izdelkov. Vendar se nam zdi prav, da bi morali več investirati v to, kar užijemo, in manj v ostalo.«
Med tednom pričakujejo kupce iz Trsta in okolice (do 40 kilometrov stran), konec tedna pa tudi goste iz sto in več kilometrov oddaljenih krajev. Nesmiselno je vstopiti v ta posebni trgovski center z napisanim seznamom dobrot, ki bi jih radi dobili. Eataly je predvsem razstavišče, ki nam odkriva nove kulinarične svetove, o katerih nismo niti sanjali. In večine nismo niti okusili. Če smo doslej menili, da imamo dober pršut samo na slovenskem Krasu, je treba pokusiti vsaj dve leti starani San Daniele, za katerega je treba odšteti 50 evrov za kilogram (rezanega). Sto in več vrst testenin, omake s paradižniki, oljkami, tartufi, marmelade, mede, moke, riže, vode, klobase, sire z vseh italijanskih vetrov ...
Hrana igra v Italiji
Za grobo provokacijo je na odprtju Eatalyja poskrbel enfant terrible italijanske politike (in kulture) Vittorio Sgarbi, ki je dejal: »Moj šofer hodi fuk.. v avstrijski Beljak in igrat na srečo v Casino Portorož. Bil je čas, da smo v Trstu postavili nekaj konkurenčnega obmejnim igralnicam in javnim hišam. Tako bodo lahko drugi prišli sem zaradi lepot, civilizacije, renesanse, muzejev, morja in hrane, ki igra v Italiji preroško vlogo. Tak prostor je možnost za dodaten razvoj Trsta ...«
Slovenski zamejski oljkar Glauco Petaros iz Boršta pri Trstu je dejal: »Zelo sem vesel, da je Trst dobil takšno trgovino z najkakovostnejšo hrano in da so vsaj do določene mere prisotni tudi lokalni proizvajalci. Ko sem si ogledoval te cene in cene na Eatalyju v Firencah, sem ugotovil, da so primerne in sprejemljive v razmerju do kakovostne ponudbe.«
Če bi dodali še nekaj stojnic in polic in naložili nanje več lokalnih gastronomskih zvezd, na primer vsaj nekaj izstopajočih slovenskih in istrskih (izjemne istrske tartufe, koprske sušene kakije, sečoveljski solni cvet, kraški teran, nekaj istrskih oljčnih zvezd ...), bi se morda bolj upravičeno hvalili s čezmejnostjo. Toda v Trstu so naredili korak naprej in ovrgli miselnost, da je hrana predvsem orožje za izžemanje in izkoriščanje pridelovalcev tudi sporne cenene hrane.
