Sadje in nostalgija

Avgusta ste nam pošiljali preverjene ideje za jedi, pri katerih je bist­vena sestavina sadje. Ker so nam zdaj »naročili«, naj jemo slovenska jabolka, so bila prav ta najpogosteje omenjana v nastali zbirki. Tudi v zmagovalnem receptu so.

Gospa Jožica Grivec iz Radovljice nam je poslala ljubeznivo pisemce, polno nostalgije. V njem so poleg zgodbice kar trije recepti in prav eden njenih je tudi zmagal. Ukvarjala se je z jabolki in se spominjala pokojne mame. Takole piše: »Pobirali smo jabolka, po okusu sladka. Mama jih je odbrala, oprala in jih dala v večji črn lonec. Jabolka kar cela, nanje pa je nalila polno vode in z burklami porinila v peč. Takrat, pred vojno in po njej, smo vse kuhali na drva v krušni peči. Dodala ni nobenih začimb. Tako smo jabolka cela jedli in njihovo vodo pili. Sladkorja takrat nismo imeli. Bila je velika družina – in tako smo preživeli. Skromno. Jablana je bila visoka, kmečka. Plodovom smo rekli kurjeki, bili pa so rumeni, srednje debeli – zimski.«

Tudi njen recept za jabolčno pito s pšeničnim zdrobom izraža nekaj te iznajdljivosti za preživetje v skrom­nih razmerah. Mladi kuharici z BIC v Ljubljani, kjer pripravljamo peterico najboljših, Neli Selan in Tjaša Koren, sta bili zelo zadovoljni z njim. To je jed, pri kateri si niti rok ni treba umazati, razen med ribanjem jabolk, je bila navdušena Tjaša. Brez testa, lahka, hitra. In res: to je eden tistih receptov, pri katerih vse odmerjaš z jogurtovim lončkom in samo mešaš. Rezultat pa je pita, ki ima celo svoje »dno« – skorjico, čeprav, še enkrat, ni nobenega testa. Recept je izredno lahek za razumevanje in pripravo. Vse skupaj vam bo vzelo 10 do 15 minut. »Edina pripomba, ki jo imava, je, da je pita morda malo presladka, je pa izredno sočna. Osebno mi je tudi simpatično, da je spodnji del zelo na zob. Res hrusta,« pravi Tjaša. Z Neli sta razmišljali, da bi moral biti hrustljavi del morda malo tanjši in manj trd, in bi tudi bil, če ne bi pite na koncu po navodilih malo potlačili. Morda bi bil rezultat drugačen tudi z glineno posodo. To jed bi lahko postregli kot večerjo ali pa kot sladico pri nedeljskem kosilu.

Kruh, oči, omaka in krostata

Na drugo mesto sta Selanova in Korenova odločno postavili bananov kruh. »Najprej sva se začudeno spogledovali, ko sva videli kombinacijo banane in popra,« prizna Korenova. Ampak rezultat jima je bil všeč. »V osnovi je priprava lahka, kruh kot kruh. Zelo je pikanten, kar mene ne moti, vendar misliva, da nujno potrebuje spremljavo. Sama bi ga brez dvoma postregla s pršutom, saj drugače okus banane prevlada,« pravi Tjaša, Neli Selan pa bi ga ponudila z različnimi zanimivimi sirčki in morda suhim sadjem.

Ta recept je komisijo nekoliko razdvojil: redakcija OK je bila mnenja, da je kombinacija banane in zelenega popra iz slanice malo na silo. Predvsem slanica nas je začudila, bolj kot zelenega v kombinaciji s tem sadežem vidimo črni poper, ne v zrnju, ampak drobno nasekljan. Vendar ima v tej fazi izbiranja komisija z BIC odločilni glas in recept je prišel na 2. mesto. No, saj: zanimiv je brez dvoma. Vsak, ki ga zanimajo novi okusi, bi se težko uprl, da ne bi odlomil vsaj koščka.

Na tretjem mestu je recept za polnjene fige; tudi tu je bilo mnenje komisije deljeno: redakcija se je nagibala k misli, da bi moral biti uvrščen više, kajti okus je izrazito slasten. Prava pregreha. Neli Selan in Tjaša Koren sta mu namenili 3. mesto: njuna pripomba je, da po takem receptu nastanejo prevelike kroglice, kar je glede na bogastvo in »težo« okusov lahko celo moteče. Že sama suha figa je precej velika, polnjena z orehom naraste, potem pa dobi še plašček. Tako kroglico pojeste v štirih, petih grižljajih, kar je konkretna »postavka«. Je pa to res zelo sladek zalogaj.

Četrto mesto in tolažilna nagrada pripadata omaki iz kislih jabolk, ki jo uporab­ljamo podobno kot na primer hrenovo z jabolki, v kombinaciji z mesom, najraje govedino, morda tudi (ali celo še bolj) svinjino. Na kratko: omaka je zelo dobra, čeprav so bila jabolka, ki smo jih uporabili mi (granny smith), celo premalo kisla. Mladi kuharici opozarjata na pazljivost pri kuhanju: menita, da je v osnovnem receptu preveč moke, zaradi česar se je omaka hudo zgoščevala in je bilo treba priliti veliko vode. Sami sta dodali še približno toliko tekočine, kot je je ostalo od kuhanja jabolk.

Jabolčna krostata na hitro, peto mesto, nam pa, čeprav smo sledili receptu, ni uspela. Neli Selan meni, da je temperatura pečenja 250 stopinj veliko previsoka, ker nam je v približno štirih minutah zažgalo mandlje, s katerimi je posuta. Po njenem tudi manjka nekaj, kar bi vse sestavine vezalo med seboj, kajti ko smo krostato razrezali, je bila preveč tekoča. Nemogoče jo je bilo rezati v trikotnike, edina možnost je bilo zajemanje z žlico. Rezultat, skratka, pri nas, čeprav smo sledili postopku, ni bil zadovoljiv.

Ampak celo popoldne v družbi teh receptov: zadovoljivo! Zelo!