Samo to: pozitivna energija!

Število njihovih lokalov se približuje številki dvajset. V časih, ko tudi gostinci zategujejo pasove, oni uporno rinejo naprej in dodajajo nove »satelite«, verjetno lep del tudi zato, ker je Dada malo sanjaška, malo naivna, vedno pa vir pozitivne energije, srčna in odprta. In če ona reče, kako pomembno je izbrati to za življenjski nazor, jo velja poslušati: v življenju je preživela toliko hudega, da bi bilo za marsikoga nepredstavljivo, da sploh gre. V nekem trenutku tega pogovora so na pološčeno mizico, na kavno skodelico, padale težke solze.

Nedelja je, osmi marec. Kje vas bo našel ta dan?

Glede na to, da je nedelja, morda celo v mojem ljubem Bohinju. Tam imamo apartma, kjer z možem Branetom uživava vikende. Če bi bil 8. marec kateri koli drug dan, pa bi bil normalen delovnik z edino razliko, da bi me zvečer soprog peljal na večerjo. In to v kako restavracijo, ki ne sodi pod Kaval. Da se ne bi še tam počutila, kot da sva v službi: sedela in se razgledovala, ali je treba kaj urediti, popraviti, narediti drugače ... Saj ne, da ne zaupam našim vodjem restavracij, ampak bi se že zagledala v kak pogrinjek in razmislila ... Težko se potem odklopiš. Nama z Branetom je namreč posel in delo – življenje. Sploh ne morem več reči, da se prepletata. To je kar to. Vse.

Malo za šalo: pa najdete še kje kaj, kar ni iz vajine skupine? Koliko imate sploh enot?

Osem restavracij, osem kavarnic, slaščičarstvo v smislu proizvodnje in tudi za podporo vsem našim enotam, catering, ki je tudi zelo pomemben. V zadnjem letu smo se ob tem ukvarjali z razvojem lastnih testenin, ki bi jih radi prodajali tudi za domov, skupaj s kakšnimi dobrimi omakicami. S številom »enot« kluba Kaval se približujemo številki dvajset, ob čemer pa hočemo, da je vsaka zgodba zase, hkrati pa se mora smiselno vklopiti v strukturo skupine. Recimo: izdelujemo testenine, Saša in Joži, ki jih razvijata in sta za to glavni, pa sta tudi v rednem stiku z osmimi šefi kuhinj. Če si ti zamislijo razvajanje s testeninami, ročno izdelata čisto nov raviol, denimo, iz samih sezonskih sestavin ... Čudovit izdelek, ki ga zgolj vržeš v krop in imaš na krožniku nekaj posebnega.

Uporabili ste besedi »normalen delovnik«. Kaj to pomeni za vas: na vizitki vam piše direktorica marketinga?

Normalen delovni dan pomeni, da vstanem ob sedmih, za kar potrebujem pet zaporednih alarmov na budilki. Moj mož, v Kaval Group direktor, je takrat že kaki dve uri v službi. Približno ob osmih sem v službi, v pisarni, kjer greva z asis­tentko čez dnevni načrt opravil. No, potem pa prva sprememba, ki se pojavi pri tem »normalno« in dobro zamišljenem načrtu, vse skupaj prekucne na glavo. V gostinstvu, kulinariki, sploh pa v cateringu so edina stalnica spremembe, če milo rečem. Ugotavljam, da se pravzaprav ne spomnim zadnjega dne, ki bi potekal »normalno«... Načeloma imam čez dan največkrat na delovnem programu obiske naših enot, sestanke za posamezne projekte, kot je recimo ta zadnji – v ponedeljek ponoči smo z ekipo Strelca z Ljubljanskega gradu in cateringom šli v Berlin, kjer smo predstavljali kulinariko Ljubljane in Slovenije kot take. Veliko časa vzame tudi oblikovanje jedilnikov, vizualne podobe, stiliranje hrane za fotografiranje, stiki s strankami. Včasih si rečem, da sem bukingdotcom. Na koncu dneva včasih pomislim, moj bog, koliko časa sem porabila za vse to ... Ampak tako to je: tako kot zelo cenim lepe odnose med nami v podjetju, tako moramo biti prijazni, dostopni in korektni tudi do naših strank in partnerjev.

Še krajše pa lahko povem takole: včasih ob dveh popoldne pogledam na uro, ali je že deset dopoldne. Ampak, priznam, veseli me, da me ta dobra energija tako pogoltne.

Kako pa vam uspe ohranjati dobro energijo, kot pravite, glede na to, da gostinci praviloma že nekaj časa ne kažejo veselih obrazov?

Pa kaj naj, še jaz jamram? Saj priznam, da je težko, včasih katastrofalno, kdaj se počutim res slabo. Ampak treba je zavihati rokave, glavo nositi pokonci in iti naprej. Če bi bila čisto »normalna« podjetnica z diplomo z ekonomske fakultete, bi verjetno že zdavnaj obupala ali dala podjetje v stečaj. Ampak meni se to zdi rešitev za slabiče. Tako kot mine vse dobro, mine tudi vse slabo in ni vrag, da ne bo tudi ta kriza nekoč odšla in se bomo počasi odgnali od tega zelo blat­nega dna. Je pa res, da na to nimamo čisto nič vpliva, za povrhu niti ne vidim, da bi se kdo posebej pomatral in spodbujal odbite podjetnike, kot sva midva z možem. Vse, kar zasluživa, vlagava nazaj, in tega ni malo, kajti naš obseg poslov je velik. Si boste znali predstavljati, če vam povem, da v naših lokalih vsako leto samo razbijemo za kakih 20 tisoč evrov kozarcev in krož­nikov? Na koncu dne, bom kar po pravici povedala, so tudi projekti, za katere že vnaprej veš, da finančnega učinka ne bo – pa se potem izkaže, da je še slabše in da si celo v minusu. Tako na meji je včasih, da ti samo en večji naročnik ne plača in si skoraj v sekundi v negativni turbulenci, pa če si še tako pošten in delaš kot norec vse dneve: nenadoma si v položaju, ko svojim ljudem in partnerjem ne moreš plačati, ker nekdo drug ni plačal tebi. Da preživiš, iščeš še nove poti, s pozitivno energijo dviguješ sebe in svoje sodelavce in poskušaš pobiti negativno energijo, ko nam ves čas sporočajo, da gre vse samo navzdol ... Kdo bi pa imel veselje, da bi kaj trošil ob tem?

Zdaj imamo znova vsaj začasno gospodarsko rast ...

Krasno. Res potrebujemo pozitivno energijo, čisto vsi. Ampak dolgo bo trajalo, preden bodo ljudje to ozavestili. Zdaj smo še vedno pri tem, da celo bogatejši gostje, ki so včasih naročali jastoge, najboljše ribe, ulov dneva, naročijo pico, paš­tice, rižote ... Tudi pri mineralni vodi se pozna; včasih smo prodali ogromno radenske in ustekleničene navadne vode, zdaj ljudje naročijo iz pipe. Jaz lahko rečem, da so naši lokali lepo zasedeni, tudi rezervacije imamo še vedno, ampak izplen ni niti približno podoben tistemu pred nekaj leti.

Kateri del iz vaše skupine je najbolj zanesljiv, najuspešnejši?

Prav ta, v katerem sva zdaj in ki je bil prvi: gostilnica Kaval s kavarno in pred kratkim dodano biljardnico. To pa zato, ker radi pridejo tako poslovneži kot športniki z bližnje Šmarne gore, pa družine, ki imajo denar samo za eno pico. Ni nobenega elitizma. Uspelo nam je, da se tu vsi dobro počutijo. Nekdanji ameriški veleposlanik Young je bil tu trikrat na teden ... Radi nas imajo tudi zaljubljenci; precej se jih je pri nas poročilo, ker so se tu spoznali (smeh). Mislim tudi, da ljud­je prepoznajo pristnost: v gostilnici še danes najdemo maske, ki sem jih delala doma s svojim otrokoma; šopke mi prinese neka krasna gospa in so tako lepi, da jih potem samo še obesimo z glavo navzdol in posušimo. Na začetku, prva štiri leta, sem vse noči na roke pisala jedilnike, da sem imela prst, kamor se je naslanjal svinčnik, odgrnjen do krvi.

Kako je videti pogovor o poslu med vami in vašim možem?

To sta obe energiji, jin in jang. On zase trdi, da je realist, čemur jaz na skrivaj pravim blagi pesimist, in zato bolj vidi težo trenutka. Jaz se je zavedam na popolnoma enak način, ampak hkrati tudi vem, da se temu ne smem prepustiti, ker bodo potem res samo črni pogledi. Jaz rečem: gremo naprej, zavihajmo rokave, ne počepnimo v kot in ne čakajmo, da bo kriza minila – ker nas bo drugače pojedla. Mislim, da je največja napaka, ki jo poslovnež lahko naredi, da neha investirati, da začne varčevati pri materialih, ljudeh ... Če zmoreš in ohraniš kakovost tudi v krizi, lahko preživiš. Čas bo šel naprej; danes dežuje, jutri ne bo več. To vam lahko orišem s primerom naših testenin: pol leta je bila z njimi ena sama izguba. Ampak mi tako verjamemo v odličnost tega raviola, ki so ga naredile vešče roke iz sestavin, ki sta jih Saša in Joži celo sami nabrali, da vseeno čakamo: ko se bo trend v vseh naših enotah obrnil, bodo te testenine že našle pravo mesto. Takih produktov imamo še veliko …

Pa vas že sam obseg vaše skupine ne spravlja malo v strah?

Če bi me kdo pred šestnajstimi leti, ko sva z možem začela, opozoril, kako bo šla ta pot, bi ga vprašala, ali je normalen ... Ko pa si enkrat v tem, ne razmišljaš več na ta način. Vsako novo enoto vidiš kot satelitek, ki lahko pomeni neki nov presežek, tudi če je majhen. Vsi ti satelitki so povezani in drug drugega podpirajo: včasih dela več eden, drugič drugi, na koncu pa na ravni podjetja ostane dovolj za normalno preživetje vseh. Pa še to: malo se že ponavljam, ampak mene prav res tolaži to, da imam krasne sodelavce. Kičasto, vem, ampak imamo nekakšno Kavalovo družinico. V šestnajstih letih smo se povezali. Racionalni, moški princip bi me opozoril, naj pustim pri miru čustva, ampak jaz nočem. Mene pelje naprej zavedanje, da smo sposobni človeški odnosov. Zavedanja, da napake vedno delamo, ampak smo jih sposobni odpuščati, kadar vemo, da niso bile narejene namenoma.

Kaj je najpomembnejši del vaše osebnosti: podjetnica, mama, soproga?

Vse hkrati. Čuden paket sem, značilen samo po tem, da vidi probleme kot nekaj, kar se da rešiti. Taka osebnost, ki pride zvečer domov in se v svoji koži dobro počuti – ker se zavedaš, da nisi nikomur nič ukradel in da ti težko kdo kaj očita, s tem da si na neki način odgovoren za dvesto družin – toliko približno jih dela za Kaval Group. Da so plače, tudi če včasih zamujajo, ker morda ni prilivov ...

Je pa nekaj res: si v službi banke. Midva z možem sva začela takrat, ko se je dalo kaj ustvariti, vendar sva vse vlagala nazaj. Žal zato zdaj nisva bogataša; še za dopust sva si morala nekoč sposoditi. Vsi najini prihranki so v pogrinjkih, krož­nikih, mizah, zidovih ...

Kaj vaju z možem najbolj povezuje?

Ljubezen, ki jo imava. Posel, kot vidite. Pa vsakdanje stvari: oba imava rada šport in psičke. Samo pogledala sva se in rekla, pa dajva, imejva kužke. Najprej velikega tibetanskega mastifa. Zdaj imamo celo slovenskega šampiona samojeda Brada, ki dela družbo mali pomeranki, hudo odločni Angelini, to pa smo dobili iz Seattla. Tega kužka si je tako želel moj sin Blaž, pa ga na žalost ni dočakal …

Kar težko sem verjela, ampak še pri psih sem doživela, kako ljudje radi najprej gledajo negativno: ves čas so naju spraševali, ali še nimava dovolj drugega dela, da se bova ukvarjala ne samo z enim, ampak z dvema psoma …

Je zato v vas manj strahov, ker ste v življenju doživeli resnično hude stvari, izgubo otroka?

Ste prebrali knjigo Ženske, ki tečejo z volkovi? Dobra knjiga, ko sem jo prvič prebrala, je niti nisem dobro razumela. Govori o tem, kaj volkulja ali medvedka, saj je vseeno, katera vrsta, naredi za preživetje svojega mladiča. Ko sem imela svoja otročka, Nejca in Blaža, sem delala le malo manj kot zdaj, pa še doma so bile težke razmere, imela sem zelo bolno mamo, babica je umirala za rakom, bila sem sama, moj brat je bil na Nizozemskem. Lahko rečem, da je na meni stala cela hiša. Vsi rečejo, da ženske zaradi psihičnega pritiska včasih ne morejo dojiti. Jaz sem svoja sinova dojila vsakega skoraj tri leta, da so mi morali prav na silo ustaviti laktacijo. Pri meni je bilo torej ravno nasprotno; mislim, da sem se tako borila za svoja otroka v trenutku, ko je bilo hudo. Boj za preživetje. Mi smo samo živalce …

Ko je moj Blažek odšel zaradi raka, star devetnajst let … Tega nikoli ne preboliš. Danes je enako hudo kot takrat. Čas tu nič ne zdravi. Otrok ne bi smel oditi pred staršem. Zdaj me sprašujejo, kako sem preživela: nisem. In tudi vem, da nikoli ne bom. Ampak imam še svojega Nejčka; pred kratkim je diplomiral iz ekonomije. Si predstavljate čustva v meni? Ta ponos.

Včasih gledam kake starše, kako se obnašajo do svojih otrok, in si mislim, pa kaj vam je, ljudje božji. Se mora človeku res v življenju zgoditi nekaj tako groznega, da se vrednote postavijo na pravo mesto? Včasih bi koga kar stresla za ovratnik in zavpila nanj: 'Si živ? Si zdrav?' Kako je življenje preprosto in, lahko rečem, vseeno lepo. Imate prav: mogoče se zaradi te svoje bolečine res manj bojim. Več ko ti življenje naloži, več zdržiš. Verjamem v življenje. In želim vsem vse dobro. V vsem ... Za vse.