Šipek

Nabiranje in čiščenje šipka je težje in zamudnejše opravilo, kot smo vajeni pri večini drugih jesenskih plodov. A zdravilne učinkovine, ki jih šipkovi plodovi premorejo, so dovolj tehten razlog, da bi se tega prav vsak lahko lotil vsaj enkrat.

Razvejen in gosto prepleten, z vejami, obrnjenimi navzdol, deluje na hitro kot skuštrana pričeska. Trnast, pomladi cvetoč, poleti poln šišk in jeseni rdečih plodov je grm, poimenovan navadni šipek, lat. Rosa canina ali pasja vrtnica. Za nenavad­no ime je zapisana razlaga, češ da so v starih časih verjeli, da šipkove korenine zdravijo steklino. O takšnem delovanju nimamo nobenih oprijemljivih dokazov. O tem, da šipek vsebuje različne vitamine A, B, C, E, F, K, P, sadne kisline, čreslovine, sluzi, pektin, eterično olje v cvetovih in rudninske snovi v listih, pa pričajo različne raziskave in strokovna literatura.

Obstaja več vrst divje rastočega šipka, katerih plodovi so tudi užitni, vendar se najpogosteje srečamo prav z navadnim šipkom. Ta je popolnoma nezahteven glede prsti in podnebja, zato uspeva na celotnem ozemlju Slovenije. V našem kraju smo z njim dobro oskrbljeni; pred dnevi sem že videla pridne kmečke roke, ki so ga nabirale.

Šipek v pomladnem času za uporabo ponuja mlade liste in cvetne popke, poleti nabiramo šiške in jeseni plodove. Šiške in plodovi so najučinkovitejši in zaradi teh je šipek uvrščen med zdravilna zelišča. Izredno krepčilno deluje na organizem, saj vrača moč in energijo. Vitamin C, ki ga je v plodovih vse polno, je prvovrsten antioksidant, dobra podpora pri premagovanju pomladne utrujenosti, prav tako pa ne smemo pozabiti na šipek pri obolenju sečil, težavah z zaprtostjo, protinu, pa za zbijanje visoke vročine in razstrupljanje organizma je dober. V jesenskem času, ko so plodovi čvrsti in lepo obarvani, jih naberemo in shranimo za čaj. Če želimo pripraviti marmelado ali liker, je vredno počakati, da jih oplazi slana in postanejo mehkejši, polni sladkorja in sadnih kislin.

Vsebnost vitamina C je največja v svežem šipku, če ga pravilno posušimo, ga precej shranimo tudi v suhih plodovih. Sušimo počasi, na nizki temperaturi (do 40 stopinj) v suhem prostoru, še najbolje v bližini peči. Seveda sušenje traja nekaj dni. Največ preglavic dela pravilno čiščenje šipka, saj ko ga prerežemo, se delo šele začne. Odstraniti je treba semena, ker ob rednem vsakodnevnem uživanju domnevno slabo vplivajo na hrbtenični mozeg in srce, ter dlačice, ki že same po sebi dražilno delujejo na kožo. Sama sem leta in leta čistila šipek, zdaj ga preprosto prerežem na štiri dele in posušim. Veliko semen tako ali tako med sušenjem odstopi in jih pozneje odstranim. Menim, da tistih nekaj skodelic, ki jih zaužijem čez zimo, ni količina za kakršnokoli skrb.

Pred kratkim me je poklicala gospa, ki živi v bližini, in omenila velik grm šipka na svojem vrtu. Nihče ga ne obere, kaj šele predela. Pomislila je, da bi morda jaz znala s šipkovimi plodovi kaj narediti, in mi jih je pripeljala. Razveselila sem se, a hkrati zavedela dela, ki me čaka. Nekaj dni sem si ogledovala košaro s kakšnimi petimi kilogrami rdečih plodov in razmišljala, kdaj in v kaj naj jih najprej predelam. Odločila sem se in nedeljo posvetila šipku – ob krajših odmorih. Ravno pravšnji čas, ko je družina doma in je tako rok za čiščenje več. Dela ni bilo malo in se je zavleklo v večer, a se je izplačalo. Pripravila sem liker, ki bo zdaj počival tri tedne; nekaj očiščenega šipka se suši za čaj; del sem ga uporabila za posebno pikantno omako za testenine; nekaj malega pa sem ga predelala v sladko mezgo, ki jo bom uporabila za različne kreme in sladice.