Tiskane izdaje
V google vtipkam »African people« in si ogledam slike. Najdem dva prevladujoča sklopa − lačne in sestradane otroke ter ljudi, oblečene v narodne noše s poslikanimi obrazi in telesi. Tu pa tam vidim še kakšno kolibo in ljudi z orožjem. Ko si ogledam slike pod ključno besedo »European people«, se pred menoj razprostrejo nasmejani ljudje, ki se udeležujejo različnih srečanj in konferenc.
Pogledam v osnovnošolske učbenike geografije in zagledam »urnik gambijske ženske«, ki ob 6. uri zjutraj vstane iz postelje, odide nekaj kilometrov peš po vodo, otrokom skuha, odide na polje, nato spet po vodo in ob 8. uri zvečer odide nazaj v posteljo.
Kot vzgojiteljica v vrtcu pogledam na knjižne police in tam zagledam Jurija Murija, ki mi pravi »tam zamorci neumiti brez vode, brisač žive ...«. Pogledam na slikovni zarisan zemljevid sveta, kjer so upodobljeni Afričani s puščicami in kopjami v rokah, ki pred svojimi kolibami strašijo evropske turiste, ki jih slikajo ...
Pa se sistematično (ob pisanju diplomske naloge) dotaknem še časopisnih medijev, ki Afriko ponazorijo spet kot kontinent zla, vojn, lakote, ki jih prepletajo naravne lepote, neizkoriščen potencial turizma.
Malo za šalo, malo zares se odločim intervjuvati še 20 naključnih Ljubljančanov o njihovi podobi Afrike. Hm ... še vedno se živi v jamah kot pred tisoč leti in otroke obletavajo muhe.
Prižgem televizijo in zagledam reklamo, ki ponazarja umirajoče ljudi brez upanja.
Obiščem Zimbabve in sorodnike mojega partnerja. Prvič in še drugič, vsakič po dober mesec. Doživim ogled številnih muzejev, obisk velikih tržnic, spomenikov, šol, vrtcev, celo parlamenta, vozim se po avtocesti, jem obilo svežega in okusnega sadja, se pogovarjam z izobraženimi ljudi z uglednimi službami, spoznavam prijetne in spoštljive družinske odnose, govorim z avtorji romanov ...
Nato se spomnim stavka strica mojih otrok: »Vidiš, Teja, da ni tukaj tako, kot pravijo vaši časopisi.« Res, si mislim − tu življenje poteka povsem »normalno«. Službe, poljedelska dela, otroci, prijatelji, okusne jedi, šole, vrtci, zdravniki ali večerni filmi na televiziji, internet klepet ali hitra vožnja z avtomobili ali okusne jedi v restavracijah.
V zavodu Global, kjer smo ustvarili »Skuhno«, se zavedamo, da je v slovenski prostor nujno treba vnesti protiutež in doprinesti k podajanju pozitivnih informacij o globalnem jugu, ki pri nas ostajajo vse prevečkrat skrite.
Zato obstajamo. Vsak dan se lahko v naši restavraciji razvajate z okusi afriške, azijske in južnoameriške kulinarike in pri tem spoznavate drobne in vredne elemente kultur sveta. Od septembra 2015 dalje vas vabimo na naše večerne programe. Na večerih Skuhna Talk bomo odpirali različne tematike s perspektive migrantov, ki v našem prostoru prevečkrat ostanejo zamolčane. Spoznavali bomo filmsko industrijo Afrike in Azije na naših večerih SkuhnaWOOD. Otroci boste ob sobotah sodelovali na različnih ustvarjalnih delavnicah, ki vas vabijo v spoznavanje kultur sveta skozi pozitivno perspektivo ... Se vidimo na Trubarjevi 56!
Mimogrede, prva kuharica uradne Skuhne je bila iz Gambije. Visoko izobražena, razgledana − in doma je vselej odpirala pipo s tekočo vodo.
***
Teja Kuk je socialna delavka ter vodja projekta in prostovoljka v projektu Skuhna
V vlogi avtorjev naših kulinaričnih blogov, s katerimi vas razveseljujemo vsak četrtek ob 15. uri, ji družbo delajo še:
- Alja Dimic, prehranska terapevtka, Center Holistic
- Gorazd Potočnik, slaščičarski mojster, Sladkozvočje
- Marko Jamnik, fotograf, pisec pivovarskega bloga in kmalu tudi čisto pravi pivovar
- Klemen Rojnik, jedec, triatlonec in farmacevt
- Uroš Štefelin, kuhar in gostinec, Vila Podvin
***
S kulinaričnimi blogi se lahko sladkate TUKAJ.
