Tiskane izdaje
Mogoče je malo čudaško začeti pisati še en blog na isto temo (govorim seveda o pivovarjenju in vsem, kar je povezano s pivom), ko mi še prvega, ki sem ga začel pisati pred slabimi tremi leti, ni uspelo zaokrožiti v celoto.
Uradno še živi, bolje rečeno, vegetira, saj je precej zdrknil po lestvici prioritet, ker so se stvari obrnile, kakor se pač življenje obrača. Kljub natančno začrtanim urnikom nikoli ne vemo natančno, kam nas bo prinesla prihodnost.
Zgodilo se je tako, da že od poznega decembra minulega leta nisem nakvačkal niti stavka. Skesano priznavam, da je lenoba kar precejšen vzrok za zatečeno stane, olajševalna okoliščina pa je; korenita sprememba dejstev, ki so vplivale na celotno zgodbo. Lotil sem se projekta craft pivovarne.
.... poglej, poglej, pivoteka
Za začetek. Kmalu bo minilo 8 let, kar sem se z družino preselil v Italijo. Točneje v Rim. Mediteranska klima in za naše avstro-ogrske gene kar precej kaotično mesto so mi, kot tedanjemu in sedaj že bivšemu profi fotografu, ki se je tačas prelevil še v kamermana, dala veliko sveže energije, ki sem jo tukaj, v rodni Ljubljani, počasi in neopazno izgubljal.
Kot prišlek, sem se počutil kot turist, a s to razliko, da sem imel veliko več časa in sem lahko v miru raziskoval ulico za ulico in četrt za četrtjo. Med pohodi po starodavnem mestu sem kaj kmalu opazil, da je ponudba piva precej bolj pestra, kot sem bil tega vajen doma. Ne samo v trgovinah, tudi v gostilnah.
Že za vogalom Piazze Manzzini smo imeli majhno pivnico z imenom Pink Panter, ki ponuja presenetljiv izbor točenih bavarskih lagerjev in pšeničnih perčkov, za sladico pa še nekaj belgijskih in britanskih zvarkov. Franšiznih irskih pubov je v mestu veliko, a me s svojo instant uniformiranostjo niso nikoli pretirano privlačili.
Nekega dne, ko sem se službeno potikal po Torinu, pa se mi je, malo da ne, spremenil svet. Kot hobi kuhar in ljubitelj dobre kuhinje sem vstopil v takrat še novo, zdaj pa že razvpito institucijo Eataly, ki jo je le nekaj mesecev prej, v rajonu Lungotto, italijanski poslovnež Oskar Farinetti odprl v zapuščeni tovarni vermuta. Stoji nasproti znamenite Fiatove tovarne, zgrajene leta 1923, na strehi katere je v 7. ali 8. nadstropju zgrajena prava dirkaška pista, kjer so testirali nove modele avtomobilov. Res impozanten objekt, ki te, če ga poskušaš samo obkrožiti s pogledom, naredi lačnega in žejnega.
Seveda sem izkoristil priložnost in zajadral v ta razvpiti italijanski kulinarični projekt, konglomerat majhnih tržnic, trgovinic in restavracij, kjer se trgovske police nevsiljivo vrivajo med gostinske mize, naokoli pa se odpira pogled v delavnico mozzarelle, na drugi strani cvrčijo kalamari in malo stran se pečejo pizze, spet drugod se kuha pašta.
Na drugem koncu kar velikega, do potankosti restavriranega industrijskega poslopja, ki je sem in tja prestreljeno še s knjižnimi policami in gospodinjskimi pripomočki in aparati, je mesar ravno odrezal sočnega florentinca, ki ga je brž nato izurjeni mojster žara spekel lačnemu gostu.
Vse to prepletanje kulinaričnih veščin in nevsiljivo ponujanje različnih artiklov me je nehote spominjalo na kairsko ali carigrajsko tržnico, predstavljeno na nam bolj sprejemljiv in domač način. Vznemirjen sem se sukal med množico obiskovalcev, natrpanimi stojnicami in diskretnimi vonjavami, ki so z vseh koncev vabile k pogrnjenim mizam. Kot se za deželo vina spodobi, ni manjkala niti bogato založena vinoteka in .... poglej, poglej, pivoteka.
To je bil pravi šok! Pivo me je vedno privlačilo. Ko smo še v socializmu hodili v München po foto opremo in na koncerte, smo si vedno privoščili nekaj vrčkov pšeničnega, ki je tako nežno splakoval okusna pečena rebrca in weisewurst s tistimi kruhastimi prestami in sladkim zenfom. Pa belgijske avanture, kjer ne moreš nikoli priti do konca neštetim zvarkom številnih pivovarn. Potem se pa kar na lepem znajdem v Italiji, v vinski deželi, pred gromozansko steno polno pivskih steklenic, in to... italijanskih! Od kje so se pa sedaj oni vzeli?!
Ko sem se vrnil domov, sem takoj sedel za računalnik in začel brskati po internetu. Presenečenje se je samo še stopnjevalo. V zadnjih desetih letih, odkar sem zadnjikrat poskušal najti kaj koristnega na to temo, se je ponudba korenito spremenila.
Pivovarne se množijo kot zajčki
Homebrewing - domača pridelava piva - se je razvila že v pravo tržno nišo. Ponudba sicer takrat še ni bila tako pestra kot danes, se je pa dalo dobiti vse osnovne sestavine in tudi nekaj opreme. Se mi zdi, da sem še isti dan naročil nekaj knjig in kmalu zatem še revijo, ki jo mesečno še danes dobivam po pošti. Sprva sem samo bral in poskušal razumeti tehnološke procese, kmalu pa sem že nabavil prve kose opreme in začel z domačim varjenjem.
Še vedno pa mi niso dale miru italijanske pivovarne, ki so se množile kot zajčki. V mislih nimam velikih industrijskih tovarn, ampak manjše, obrtniške ali craft, kakršno ime se jih je prijelo. Pivo je postajalo vse popularnejše, o njem se je pisalo in zanesenjaki so začeli prirejati dogodke, na katere je prihajalo vse več ljudi.
Leta 2003 je bila v Italiji le ena craft pivovarna, ki je prodajala pivo v steklenicah, danes pa jih je več kot 700 (sedemsto)! Število homebrewerjev ni znano, se pa tako rekoč dnevno, po celi državi odvijajo tečaji varjenja in degustacije. V zadnjih letih je zrastlo nekaj nacionalnih združenj, ki poskušajo dvigniti kulturo pitja piva, predvsem pa razlagati in izobraževati. V tem trenutku je Rim, poleg Londona in Berlina, najbolj vroča točka craft scene starega kontinenta.
Odločitev je padla ...
Misli so mi vse bolj uhajale v svet pivovarstva in kar naenkrat sem se zgroženo zavedal, da fotografske opreme, ki je bila moj vsakodnevni sopotnik in s katero sem si več kot 25 let služil kruh, že nekaj tednov nisem držal v rokah. Sem pa zato vedno več varil, spoznaval surovine, nove stile in tako pilil znanje.
Pred tremi leti, po globokem premisleku in spodbudi prijateljev je padla odločitev, da bom preskočil na višji nivo in odprl craft pivovarno. Zbral sem ekipo, odšel v Veliko Britanijo na izobraževanje in začel z delom, katerega prva faza se bliža h koncu. Druga faza; pred poletjem bo stopila na trg pivovarna Tektonik, takrat pa se bo pravo delo šele začelo!
***
Marko Jamnik je fotograf, pisec pivovarskega bloga, že kmalu pa tudi čisto pravi pivovar.
V vlogi avtorjev naših kulinaričnih blogov, ki vam jih strežemo vsak četrtek ob 15. uri, mu družbo delajo še:
- Uroš Štefelin, kuharski mojster, Vila Podvin
- Klemen Rojnik, jedec, triatlonec in farmacevt
- Teja Kuk, socialna delavka, prostovoljka in vodja projekta Skuhna
- Alja Dimic, prehranska terapevtka, Center Holistic
- Gorazd Potočnik je slaščičarski mojster in lastnik podjetja Sladkozvočje.
