Za slovensko-avstralsko mizo

Metki Žigon in Samu McCullyju je bilo sprva skupno samo to, da sta se po končanem študiju odpravila v svet, željna poglobitve univerzitetnega znanja s praktičnimi izkušnjami. Srečala sta se v Belgiji pri legendarni Jeleni de Belder Kovačič, ki jima je odkrivala skrivnosti rastlinskega sveta in oblikovanja vrtov ter odpirala vrata uglednih prijateljev. Tam sta se zbližala in od takrat si delita vse pomembno v življenju: delo, načrte, sanje.

Najpomembnejša skupna odločitev je bila, da si bosta, Slovenka in Avstralec, dom in družino ustvarila v Sloveniji. Stanovanju v Ljubljani je sledila hišica s kosom zemlje v Slivnici pri Grosupljem in iskanje pravšnjega prostora za ures­ničitev življenjskega načrta. Nihala sta med Krasom in Vipavsko dolino, dokler nista odkrila vasice Večkoti v dolini reke Branice, na meji med tema geografsko bližnjima, a geološko različnima pokrajinama. Nadstropna hiša s hektarom zemlje in pripadajočimi poslopji je bila potrebna temeljite prenove. Pred šestimi leti sta stavbo iz 19. stoletja s spoštovanjem do ohranjenih arhitekturnih in kamnoseških prvin ter z upoštevanjem sodobnih bivalnih zahtev spremenila v udoben dom. Od sklada kmetijskih zem­ljišč sta najela poldrugi hektar travnikov in sadovnjakov, ki so nekoč pripadali hiši, uredila zavetja za živali in začela kmetovati.

Na vrtu doma in v tujini

Doma pridelana hrana, ki družini z enajstletnim Oskarjem in štiriinpollet­nim Mihaelom zagotavlja visoko raven samopreskrbe, pa ni Samov in Metkin končni cilj. Kot krajinska arhitekta želita park, kakršne sta občudovala po svetu in jih načrtujeta ter ustvarjata za druge, imeti tudi sama. Pred hišo in v pobočju nad njo. Pot do izpolnitve te želje bo še dolga, tlakovana s trdim delom, a verjameta, da jo bosta zmogla. Dela, za katero sta se izšolala in si pridobila številne reference, ne moreta opravljati doma, hkrati pa oba ne moreta biti dlje časa zdoma. Sam zato dva tedna na mesec preživi pri svojih premožnih naročnikih oziroma delodajalcih v Avstriji, Nemčiji, Švici in tudi onkraj velike luže. Načrtuje in nadzoruje urejanje njihovih vrtov in parkov, nekaterim pa tudi svetuje za bolj smotrno celostno upravljanje prostora in virov (holistic management). Metka medtem vodi svoje podjetje za načrtovanje in urejanje vrtov v Sloveniji ter skrbi za kmetijico in otroka. Po vrhu svoje poznavanje rastlin prenaša v izdelovanje lepotilnih in zaščitnih kozmetičnih pripravkov in te izkušnje v občasnih delavnicah posreduje še drugim.

Podobno razmišljata pri pripravljanju hrane. Ob najinem obisku je Sam za hišo pripravil raženj za »nekaj avstralskega«. Med delom je povedal veliko zanimivega o med Avstralci priljubljenem ingverju in mešanju sladkih in kislih okusov, o tem, kako je mogoče pri nas mango nadomestiti z nektarino ali breskvijo, in o izjemnih lastnostih »barbecueja« Weber, ki je lahko pečica ali žar z več možnostmi uravnavanja temperature, kot smo vajeni mi, ki po Samovem prepričanju režemo meso na pretanke rezine.

Prav posebni pujsi

Beseda je kmalu nanesla na domače živali. Pri McCullyjevih so na prvem mestu prašiči pasme mangalica. Njihova zgodba in usoda je drugačna od večine pujsov pri nas, ki jih kmetje že napol odrasle kupijo na farmah, nato nekaj mesecev pitajo in zakoljejo kot svoje. Mangalice s kodrasto rjavo dlako so pravi posebneži. Sam jih ne more prehvaliti: »Vse leto prebijejo na prostem, ne dajemo jim pripravljene hrane, le ječmen in kuhinjske ostanke, drugo si poiščejo sami na njivi, v sadovnjaku, včasih uidejo tudi v gozd na obrok želoda in žira. So neverjetno krotki in igrivi, skoraj kot psi, in zelo pametni. Sončnic na njivi se niso niti dotaknili, dokler so rasle, ko je semenje dozorelo, pa so v nekaj dneh pospravili vse …«

Metka pritrdi in doda še druge prednosti mangalic: »Njihova maščoba je nekaj posebnega, saj vsebuje veliko več nenasičenih maščobnih kislin kot pri drugi svinjini in je po tem podobna oljčnemu olju. Meso mangalic ima sicer veliko maščobe tudi v tkivu in je zato bolj sočno in okusno. Pa tudi manj obremenjuje organizem. Izvrstno je tako za pečenke kot pršute in vse vrste kraških mesnin. Za povrhu ima nevtralen vonj, ne za marsikoga neprijetnega vonja po svinjini. Odločilno je, da se prašiči pasejo zunaj, saj bi se v hlevu preveč zamastili.«

Svoj zakaj in zato imajo tudi kokoši. Samu so poznavalci svetovali staro štajersko pasmo iz okrožja Sulmthal, jugozahodno od Gradca, kjer imajo slavnega petelina celo v grbu. Z jajci teh kokoši z zelo izrazitim rumenjakom razvajajo goste v najimenitnejših avst­rijskih hotelih in restavracijah. Pri McCullyjevih so kokoši in piščanci od jutra do večera na prostem ali v Samovem izdelku, premičnem kokošnjaku, tako da imajo vsak dan svežo pašo; kakšna pest ječmena ali nekaj polžev, rdečih lazarjev, ki jih nabere Oskar, je le za priboljšek. Pernato druščino čez poletje dopolnjujeta bela purana.

Avstralec v Sloveniji pogreša ovce. Žalosti ga, ker so manj cenjene, tudi na jedilniku, kot v njegovi domovini. Odkar so McCullyjevi v Večkotih, imajo vedno dve, tri ovce in ovna mesne pasme texel. Sam zna od doma pripraviti tudi jagnječ­jo pečenko in še nekaj jedi, ki jih pohvali celo Metka, čeprav ovčetine drugače ne mara. Spomni se, da se poskus križanja z domačo solčavsko sorto ni obnesel, zato pa so toliko bolj zadovoljni z ovcami, doma z otoka Texel: »Imajo veliko več mesa, so nekako bolj 'zbite', pa tudi meso je bolj sočno in okusno. Da je takšno, je pomembno še to, da ovce niso prestare, najprimernejša starost za zakol je pri devetih mesecih, in še bolj, da z njihovega mesa pred uporabo odstranimo vso maščobo. Do zadnjega vlakna!«

Pri hiši sta še dva panja čebel, za domačo preskrbo z medom, predvsem pa za pridobivanje najbolj kakovostnega čebeljega voska, ki ga Metka potrebuje pri izdelavi naravnih krem. Panja zaradi otrok nista čisto pri hiši, kjer gospodari velika mačja družina. Mački, ki so jo pripeljali s seboj z Dolenjskega, so se sčasoma kot darila pridružile še tri, peta pa si je njihov dom za svojega izbrala kar sama. Ob vsej tej menažeriji imata fanta še vsak svojega zajca.

Nič ne gre v nič

Sam in Metka v Vrtojbi pridelata ječ­men za krmo. Jeseni bosta posejala še ajdo. Petsto dreves, zlasti jablan, da več kot dovolj sadja za sokove, preostalo popasejo prašiči, ki tako tudi čistijo travnik. »Nič ne gre v nič,« poudari Sam. »Vse se nam vrne v pridelkih, ki jim zaupamo, ker vemo, kaj smo dali v zemljo. Uporabljamo samo hlevski gnoj in nobenih škropiv.«

Metka McCully nazadnje še enkrat povzame hišne kulinarične zapovedi: »Kuhamo hitro, preprosto in čim bolj zdravo. Uporabljamo oljčno olje in kokosovo maslo in se povsod izogibamo zahrbtnim ojačevalcem okusa. V vsaki jedi morajo biti vsaj tri začimbe ali dišavna zelišča. Uporabljamo cimet, kurkumo, vaniljo, česen in domače dišavnice: peteršilj, baziliko, rožmarin, lovor, pehtran, meto, meliso itd. Tako dobimo superživilo z veliko antioksidanti in drugimi koristnimi snovmi. Tudi cvetovi, s katerimi okrasimo jedi, imajo blagodejne učinke. Uporabljamo cvetove ognjiča, maslenice, vrtnice, janeža, sivke …«

Vse doma pridelano je seveda bio. Polže, ki jih je letos veliko, zatirajo s piv­skimi pastmi in kokošmi, ki pa se, ko jih spustijo na vrt, po načelu, da je drugod vse boljše, takoj poženejo na sosedove grede. Na srečo sosedove putke vračajo obisk. Metka še pravi, da si ne ženejo k srcu, »če kdaj to ali ono slabo obrodi. Letos so polži požrli polovico kapusnic, vendar so preostale zrasle čez običajno mero. In še nekaj: pri nas jemo sezonsko, le malo shranjujemo, saj poletne vrtnine pozimi nimajo pravega okusa. Poleg tega je decembra in januarja, zaradi blagega primorskega podnebja, zunaj vedno dovolj sveže zelenjave. Pridelamo toliko, kolikor porabimo. Kar je več, dobijo živali.«

Tako se naravni krog vsako leto sklene …