Zajtrk v postelji

Kot bi rekel dobro jutro, je takole na hitro v našo deželo prišla jesen. Meglena jutra so pogostejša in zdravo je vsaj konec tedna malce poležati med toplimi rjuhami in počakati sonce v jesenskih krošnjah dreves. Če pa se med stenami vašega doma najde še kdo, ki vam postreže zajtrk v posteljo ... Čisti luksuz, vam pravim.

V septembru smo v naši hiši (spet) ugasnili televizor. Tudi za vikende in nedeljski živžav. Resno in brez izjem, predvsem za našega četrtošolca in »drugarko«. In kako hitro se jutranji rituali v hiši spremenijo v tiste luštne izpred nekaj let, ko še nista imela tako »pravokotnih oči«, kot jih midva zdaj velikokrat opiševa.

Ob 7.30 v soboto te iz mansarde zbudijo vrtavke v areni ali glasna muzika s poučnimi besedili reperja Trkaja. Potem pa po stopnicah dol in hop k atu (tako kličeta naša mala dva svojega očka) in mamiki pod tuhno nogice pogret. Nato pa brž pogovori o tem, kaj bomo danes zajtrkovali, in užaljena razglabljanja, zakaj ne (spet) palačink ali jajčk na oko. Pa vprašanja: »Kdaj bomo spet imeli zajtrk v postelji?«

Pravijo, da prespimo tretjino življenja, kar pa je še vedno kar občutno manj kot na primer mačke. Te naše ljube lenuške prespijo dve tretjini svojega kosmatega udobnega življenja. Američani, kdo pa drug, so statistično izračunali, da starši za vsakega otroka v prvem letu njegovega življenja dodatno izgubimo med 400 in 750 ur spanja. Statistike o tem, kolikokrat v življenju si privoščimo imeniten zajtrk v postelji, nisem zasledila. Premalokrat – je gotovo kar dober odgovor.

Z zajtrki so predvsem iz otroštva povezani mnogi spomini. Meni na primer pridejo na misel »pohane šnite« moje stare mame. Ravno prav hrustljave, zlato rumeno ocvrte kruhove rezine z mlečno sočno sredico. In bela žitna kava, seveda. Pa skladovnica debelih palačink moje tete v Kanadi, ki se je nekaterih navad tam čez lužo kar hitro navadila. Moj mož se rad spominja zgodnjih juter na babičini kmetiji, svežih zlato rumenih koruznih žgancev s svetlikajočimi se ocvirki. Dobro žlico jih je dala Silva, da bo šolar lahko razmišljal. In zraven obvez­ne bele žitne kave iz aluminijastega vrča v skodelici z rdečimi črtami po robu. Pa študentskih švedskih juter s »polarnimi« kruhki in dimljenim lososom. Kakšni pa so vaši najlepši spomini na jutra otroštva in mladosti?

Danes se zato crkljamo v postelji, poležavamo med praprotmi na finem belem bombažnem satenu in kraljevsko zajtrkujemo. Na pladnju in z lanenimi prtiči. S porcelanom in svežim gozdnim šopkom. K beli žitni kavi sem pripravila prav poseben koruzni kruh, ki je zaradi maskarponeja v testu tako kičasto rahel kot kak italijanski brioš. Namesto ocvrte kruhove rezine pa sem na maslu in rjavem sladkorju karamelizirala sveže utrgano dolenjsko voščenko s stare jab­lane. Prava pregreha za začetek dneva, vam rečem. Rezine dimljene zlatovčice sem dala na sveže pečen slan vafelj. Še ščep tankih kalčkov in zadnji češnjevec iz taščinega vrta. Marsikdo se najbrž spomni svoje polente za zajtrk. Za nekatere je to lep spomin, za druge malo manj. Ampak tale ravno prav tekoča polenta s prvimi septembrskimi jurčki bo ustvarjala nove spomine. Fotogenična palačinka v ponvi iz pečice z grozdom domače žametne izabele pa je oh!, na fotografiji in na jeziku … Preprosto in imenitno – da ne bo kdo mogoče rekel: »Če hočeš zajtrkovati v postelji, moraš spati v kuhinji!«