Tiskane izdaje
Ko slišimo besedo embalaža, najprej pomislimo na tetrapak, konzervo ali plastenko. Le redko se spomnimo na bananin olupek, orehovo lupino ali grahov strok. Embalaže nismo razvili ljudje, ampak že narava sama. Vso človeško zgodovino se že učimo iz njenih primerov in razvijamo svoje rešitve za zaščito izdelkov in pridelkov pred zunanjimi vplivi, razlitjem ali za podaljšanje roka uporabe.
Na začetku so se za te namene uporabljali materiali, ki se jih je dalo pridobiti izključno iz narave, pozneje pa smo začeli uporabljati tudi zahtevnejše postopke, ki so, med drugim, pocenili strošek proizvodnje. Osnovni funkciji embalaže, torej zaščiti produkta, so pametni trgovci dodali še eno, zelo pomembno − marketinško. S pomočjo različnih nalepk z raznovrstnimi napisi lahko tako potrošniki od sredine 19. stoletja razlikujemo podobne izdelke znotraj iste kategorije.
Dejstvo je, da je embalaža spremenila družbo. Preoblikovala je način nakupovanja in življenja. Ne samo da je hrana z njo zavarovana, na njej lahko preberemo tudi informacije o izdelku, roku uporabnosti in hranilnih vrednostih. A kar je najlepše, produkt z embalažo pridobi svojo osebnost.
V poplavi raznoraznih idej, kako bi zmanjšali količino porabljene embalaže, saj bi tako prizanesli našemu okolju, se mi vedno bolj zdi, da se oddaljujemo od prave rešitve. Trgovine, ki prodajajo tako rekoč »gole« izdelke, so mogoče primerne za manjšo skupino ljudi, nikakor pa niso rešitev za širši problem in za vso populacijo. Težko si namreč predstavljam, da bi tovrsten vzorec prevzele tudi velike trgovske verige. Zakaj? Ker je skoraj neverjetno, da bi sistem nakupovanja, pri katerem si v svoje embalaže sam nabiraš izdelke, deloval pri množicah. Nekateri izdelki morajo že zaradi dobrega občutka biti dobro zaprti, preden jih prinesemo domov. Hkrati pa si težko predstavljam tudi, kako po napornem dnevu, ko se komaj spomnimo, kaj vse potrebujemo za večerjo ali sobotno družinsko kosilo, s seboj nosimo še različne posodice, v katere bomo produkte v trgovini nabrali in prinesli v domačo kuhinjo. Kupovanje vedno novih na kraju samem pa že zaradi stroškov ne pride v poštev.
Takšne in drugačne pogruntavščine mogoče niso najboljše in niso dovolj trden vzorec za prihodnost, imajo pa eno prednost, dajo nam misliti. Pri embaliranju so nedvomno največji problem napačni materiali, ne pa embalaža sama. Za to je krivih več faktorjev. A reševanja tega problema se lahko lotimo tudi brez razkola družbe. Informirajmo sebe in druge potrošnike. Naučimo se, kako lahko embalažo znova uporabimo, kako jo pravilno recikliramo in kako bomo že ob samem nakupovanju pozorni, da s police ne vzamemo nečesa, kar bo naš planet težje prebavil. Takšni, boljši materiali pa niso dobri samo zaradi okolja, ampak mnogokrat dejansko odražajo tudi boljšo kakovost produkta.
Ko vedno pogosteje na glas opominjam na probleme sodobnega kupca prehrane, se hkrati tudi vedno znova čudim, zakaj se to dogaja. Razlog nista hiter način življenja in pomanjkanje časa, razlog je empatičnost z globoko ukoreninjeno navado. Ko bodo potrošniki začeli trdno verjeti, da ni vsaka hrana dobra za naše zdravje in da na kakovost našega življenja vpliva tudi pravilno rokovanje z različno embalažo, se bodo spremembe začele dogajati.
Pisane škatlice in zanimive etikete ostajajo del družbe razvitega sveta in imajo v njem pomembno mesto, ki ga ne gre zanemariti. Marsikatere smo že davno vzeli za svoje, spet druge nas spomnijo na lepe dogodke, ali nam s svojimi barvami zgolj polepšajo dan. Z njihovo evolucijo in razvojem je marsikatero gospodinjsko opravilo danes lažje in zabavnejše. Ali smo potemtakem res pripravljeni, da jih kar tako pozabimo?
***
Anja Korenč je oblikovalka embalaže za živilsko industrijo, fotografinja, soustanoviteljica marketinškega studia Fork in blagovne znamke I Like Tofu.
V vlogi avtorjev naših kulinaričnih blogov, ki vam jih serviramo vsak četrtek ob 15. uri, ji družbo delajo še:
- Alja Dimic, prehranska terapevtka, Center Holistic
- Gorazd Potočnik, slaščičarski mojster, Sladkozvočje
- Anita Lozar in Matej Pelicon, pivovarja in lastnika ajdovske craft pivovarne Pelicon
- Uroš Štefelin, kuhar in gostinec, Vila Podvin
- Klemen Rojnik, jedec, triatlonec in farmacevt.
