Tiskane izdaje
Ljudi, ki jih na novo spoznam, ocenim glede na to, kaj imajo obuto in kakšen je njihov odnos do hrane. Potem jih razporedim v posebne škatlice, in če me v prihodnjih srečanjih ne presenetijo s čim drugačnim, v njih tudi ostanejo. Najbolje je, ko je oseba tako drugačna, da zanjo škatlice še nimam. Takšni ljudje mi vedno predstavljajo največjo mero inspiracije in so mi daleč najbolj zanimivi.
To, da nekoga ocenim po čevljih, je moja že precej obrabljena fora. Čevlje ljudi sem opazovala že v vrtcu. V obutvi vidim močne zgodbe, ki govorijo glasneje kot posameznikov značaj. Faktor hrane pa se je v meni vzbudil kasneje. Z leti sem namreč ugotovila, da lahko pri človeku hitro uzreš, kako jo dojema in ali ima v sebi kaj spoštovanja do nje. Vse to pa jasno odseva njegovo osebnost in njegov odnos do življenja.
Samoumevnost polnega krožnika sveže pripravljene hrane je močno ukoreninjena razvada zahodne družbe. Hrana, ki ostane po kosilu, največkrat ni dovolj dobra, da bi si jo prihranili za zvečer. Velikokrat sem bila priča, kako so se ostanki hrane zavrgli. Večkrat na mesec in vedno po vzorcu: »Skuhajmo raje malo več, da ne bomo lačni.« Ker so mene doma drugače učili in mi je mama od nekdaj govorila, da je hrana dobrina, ki jo moram ceniti, me nespoštovanje do nje vedno znova prizadane in šokira.
Z njeno popularizacijo znotraj družbe, množičnim pohodom food blogov in številnimi instagram profili s popolnimi fotografijami jedi je hrana, takšna in drugačna, prerasla v velik in močan trend. Kar je dobro! Mnogi so ravno zaradi tega hrano začeli videti v drugačni luči, mogoče večkrat kot prej poprijeli za nož in kuhalnico ter morda poskusili sestavino, ki jim je bila do tedaj še popolna neznanka. Ja, hrano smo povzdignili na popolnoma drugo stopničko. A tako kot pri vsaki zadevi ima tudi tukaj dobra plat svojo slabo prijateljico.
Hrana se je vedno dobro prodajala. In prodala se bo ne glede na to, kako kvalitetna je in kako je podana. Pa niti nimam v mislih nekvalitetnih receptov za jedi, ki niso zdrave, ampak bolj vsebino, ki hrano poniža na mejo izkoriščanja zaradi lastne zabave. V zadnjem času sem namreč naletela na kar nekaj videov, v katerih se ljudje bašejo in tekmujejo, kdo bo več pojedel, ali pa skombinirajo sestavine, ki nikakor ne gredo skupaj in poskusijo svojo »kreativno jed« tudi pojesti. Mislim, da je vsem kristalno jasno, da takšni sprevrženi poskusi končajo v smeteh.
V takšnem početju je nešteto negativnih faktorjev. No, verjetno so prisotni samo negativni. Ne vem, kje bi v tem sploh lahko našla kaj pozitive. Bi pa rada izpostavila le dva tista, ki najbolj bodeta v oči.
Prvi je ta, da te vsebine največkrat gledajo mlade populacije. Influencerji (vplivneži) so nekakšni novodobni učitelji, heroji in vzorniki današnjih najstnikov. Imajo močno vlogo, saj se mnogi zgledujejo ravno po njih. Škoda, ker se marsikdo ne zaveda, kakšne negativne vzorce pošiljajo v svet.
Drugi pa je ta, da hrana na naš krožnik ni padla z neba. Spoštovanje do vsake sestavine, ki jo imamo v hladilniku, predstavlja majhen delček naše morale. Zelo narobe je, če že korenček tretiramo kot ničvreden objekt. Še bolj narobe je, da za lastno zabavo uporabimo živalsko sestavino. Kos mesa je nekoč bil živo bitje. Če meso pripravljamo, ga spoštujmo in se zavedajmo, kako je sploh pristalo na trgovski polici. Mislim, da mnogi rezino pršuta vidijo čisto enako kot list solate. Takšnega človeka pri meni ne rešijo niti najbolj zanimivi čevlji. Škatlico zanj pa prav tako že imam.
In spet smo tam. Pri vedno istem vprašanju, ki ga sama tako rada postavim: ali si res želimo, da naš otroci odraščajo v takšnem okolju? Naša družba je v svoji celotni zgodovini danes na najbolj razviti ravni. Pa smo zaradi tega res boljši ljudje?
***
Anja Korenč je oblikovalka embalaže za prehrambno industrijo, fotografinja, soustanoviteljica marketinškega studia Fork in blagovne znamke I Like Tofu.
V vlogi avtorjev naših kulinaričnih blogov, ki vam jih serviramo vsak četrtek ob 15. uri, ji družbo delajo še:
- Alja Dimic, prehranska terapevtka, Center Holistic
- Gorazd Potočnik, slaščičarski mojster, Sladkozvočje
- Anita Lozar in Matej Pelicon, pivovarja in lastnika ajdovske craft pivovarne Pelicon
- Uroš Štefelin, kuhar in gostinec, Vila Podvin
- Klemen Rojnik, jedec, triatlonec in farmacevt
Po arhivu kulinaričnih blogov lahko brskate TUKAJ.
