5 predmetov Aleša Čakša

Aleš Čakš je urednik časopisa Finance TRENDI in časopisa za moške ON.

Objavljeno
15. oktober 2015 11.29
Posodobljeno
21. oktober 2015 12.00
Aleš Čakš, pet predmetov ljubljana 13.10. 2015 [čakš aleš]
Smilja Štravs, Kult
Smilja Štravs, Kult
Na hladilniku ima čedno zbirko avtomobilčkov, čeprav avtomobila sploh ne vozi. Vozniški izpit je opravil med služenjem vojaškega roka in še vedno ima v ovitku jugoslovansko vozniško dovoljenje. Razlog, da ne vozi, je morda tudi v tem, da ga avtomobili kot trendovski izdelki ne fascinirajo dovolj. Zato pa si na potovanjih rad kupi avtomobilček – ponavadi takšnega, ki predstavlja reprezentativni model avtomobila države, ki jo obišče.

Živobarvno prevleko za blazino je kupil na velikem bazarju v Istanbulu, čeprav menda ne gre za turško blago, temveč azerbajdžansko, kot so mu povedali tamkajšnji trgovci. Kljub temu mu je všeč, saj njene barve poosebljajo Istanbul, njegovo toplino in živost.

»Fantkoj« je najbolj dragocen predmet, ki ga premore. Če bi ga okradli, bi bil najbolj žalosten, če bi mu vzeli ta (ne)navadni kipec fantka v sivih kratkih hlačah, rdečem telovniku in beli srajčki iz papirmašeja. Je darilo prijateljice za obletnico partnerstva, kupila pa sta ga skupaj v Barceloni, mestu, ki je Alešu zelo ljubo.

Revija Monocle je po Aleševem mnenju najboljša revija na svetu, čeprav je zgolj petina vsebine namenjena njegovi profesiji, torej modi in trendom, drugo so politika, družbena vprašanja in gospodarstvo. Monocle je leta 2006 ustanovil Tyler Brûlé kot globalno revijo s posluhom za življenjski slog. Izide desetkrat na leto, ima dve posebni ediciji, Monocle Alpino in Monocle Mediterraneo, novo finančno revijo, blagovno znamko pa trži tudi kot kavarno in trgovino z lifestyle izdelki v Londonu in Tokiu.

Črno-bela fotografija avtorjev Staneta in Barbare Jeršič je nekakšen kolaž dveh sestavljenih podob – svet v malem. Ima magično moč, čeprav je na prvi pogled bolj strašljiva kot privlačna. Predstavlja ulico v zanemarjenem predelu nekega mesta in kup lesenih lutk. Je zelo sporočilna, razumemo jo lahko kot smetišče zgodovine oziroma človeštva.