5 predmetov Lene Krušec

Zelo so ji pri srcu mnogi izdelki domačih in tujih oblikovalcev, ki prav tako sestavljajo njen vsakdan, a je v ospredje postavila tiste z bolj osebno noto.

Objavljeno
27. januar 2017 13.09
Saša Bojc
Saša Bojc

Lena Krušec je arhitektka in ena od gonilnih sil arhitekturnega biroja Arhitektura Krušec. Z možem arhitektom Tomažem Krušcem in sodelavcem Vidom Kurinčičem so letošnji nagrajenci Prešernovega sklada. Med njihovimi najbolj prepoznavnimi projekti so upravna stavba Nogometne zveze Slovenije na Brdu, novi del Biotehniške fakultete v Ljubljani, tržnica v Celju in družinska hiša na Golem. V gradnji po njihovih načrtih pa so med drugim dve večstanovanjski stavbi v Pragi ter ena na Njegoševi v Ljubljani.




Beležka jo spremlja vsak dan, vanjo pa si zapisuje vse, kar mora narediti, tudi vtise, ki niso povezani zgolj z dnevnimi obveznosti, ampak tako rekoč vse, kar pritegne njeno pozornost. Še ljubši pa so ji zvezki s potovanj, ki jih napolnjujejo skice vsega tistega, kar je na njih videla in doživela.

 



Originalno fotografijo hrvaškega fotografa Toše Dabca, ki je v trajen spomin ujela ulični utrip nekega jutra daljnega leta 1940, je prejela v dar. »Takšno jutro z dolgimi sencami se lahko zgodi tudi danes, vendar ga v vsakodnevnem hitenju nihče ne opazi,« opaža sama.




Veliko ji pomenijo biserni uhani, ki so ji jih podarili starši za poroko in so namenjeni posebnejšim priložnostim. Prstan, darilo njenih treh fantov, pa nosi vsak dan. Oblikovala in izdelala ga je njena prijateljica iz ostanka keramične ploščice, ki ga je obrusilo morje, naplavljenega na plaži pa ga je našel mlajši sin.

 



Knjiga enega največjih japonskih modernističnih pisateljev Jun'ichira Tanizakija Hvalnica senci jo je navdušila že prvič, ko jo je prebrala pred mnogimi leti. Tu in tam jo prelista še danes. »Vendar to razpoloženje, ki ga je v njej začutiti, lahko do popolnosti razumeš šele, ko obiščeš Japonsko. Tako me vsakič, ko jo zagledam na polici, spomni na to prečudovito izkušnjo.«