Tiskane izdaje
Zgradbe, ki jih je načrtoval, kot so denimo sanatorij Paimio za bolnike s tuberkulozo (1933), podeželska hiša vila Mairea (1939) v kraju Noormarkku na Finskem za zakonca Gullichsen, kulturni center v Wolfsburgu (1958–1962), knjižnica v Viborgu v Rusiji (1927–1935), stanovanjska soseska Hansa v Berlinu (1955–1957), vila Louis Carré v bližini Pariza (1956–1959), kongresna dvorana Finlandia v Helsinkih (1975) in druge utelešajo mojstrsko simbiozo oblik in materialov, ki jim je bil Aalto študijsko predan. Dvorana Finlandia, ki je bila dokončana le leto dni pred Aaltovo smrtjo, velja za vrhunec med njegovimi poznimi deli, med katerimi je tudi operna hiša v nemškem Essnu, ki je bila zgrajena posthumno, leta 1988. V petdesetih letih ustvarjanja, od leta 1920 do 1970, je v Aaltovem opusu naštetih več kot 400 objektov, kosov pohištva, steklenih izdelkov in luči, katerih del je z risbami, fotografijami ali maketami predstavljen na razstavi.
Širši krog javnosti je najbolj navdušil s pohištvom, ki je bilo logična nadgradnja njegovega dela v arhitekturi. Komercialno sta v svetu dizajnerskega pohištva najboljšo kariero naredila dva stola iz epizode Paimio – naslanjač 41 (1931–1932) ter zložljiv stol brez naslonjala stool 60 (1933). Aalto ju je oblikoval v sklopu notranje opreme sanatorija za bolnike s tuberkulozo v bližini mesta Paimio na Finskem, ki predstavlja njegovo prvo večje arhitekturno delo (takrat je bil star 30 let). Tu je prvič dobil priložnost, da v sklopu arhitekturnega objekta predstavi tudi svoje pohištvo. Med obema stoloma je oblikovalsko velika razlika, oba pa veljata za mejnika v razvoju modernega pohištva, medtem ko njegova vaza savoy (1936) za blagovno znamko Iittala še vedno predstavlja ikono iz stekla in je najbolj reprezentančen ter v svetu prepoznaven simbol pristnega finskega dizajna.
Naslanjač paimio je postal velika uspešnica na trgu in najbolj razvpit dizajnerski kos, ki je prišel na naslovnico marsikatere monografije o oblikovanju 20. stoletja. Gre za leseni naslanjač, ki je skušal posnemal modernistični slog Marcela Breuera. Ta ameriški arhitekt madžarskega rodu se je uveljavil s stoli iz krivljenih kovinskih cevi, kot je legendarni stol vasilij iz leta 1926, vendar se je Aalto namesto kovine raje odločil za les, saj se mu je zdelo, da pohištvo iz hladnih materialov, kot sta nikelj in krom, ne more biti primerno za okolje, v katerem bodo bivali bolniki. Odločil se je za tradicionalni svetel finski brezov les, stol pa so izdelali s postopkom za krivljenje lesa. Stool 60, ki je lani praznoval častitljivih 80 let, na drugi strani velja za najbolj tipičnega predstavnika demokratičnega oblikovanja za malega človeka, ki ga je zagovarjal Aalto (dokler ni postal oblikovalska klasika in ikona). Stol na treh nogah in brez naslona s popolno askezo predstavlja esenco funkcionalističnega oblikovanja modernizma. Dvajseto stoletje je z vzponom delavstva namreč potrebovalo pohištvo, ki bo v skladu z duhom časa enostavno in primerno za majhna delavska stanovanja, seveda pa tudi lepo, učinkovito in moderno.
Aaltovo nagnjenje k raziskovanju organske forme nas vodi k odkrivanju njegovega dela predvsem v dialogu z umetnostjo, kjer velja izpostaviti najpomembnejše umetnike Aaltovega časa, kot so László Moholy-Nagy, Jean Arp, Alexander Calder ali Fernand Léger, ki so kot vodilna imena moderne avantgarde vplivali tudi nanj, kar je prek dialogov z njihovi deli predstavljeno tudi na razstavi. Aalto velja za kozmopolita, ki je oblikovanje jemal celostno – in takšna so bila tudi njegova zanimanja. Navduševal se nad umetnostjo, gledališčem, glasbo, spremljal je, o čem poročajo mediji. Sebe je opisoval kot »šefa orkestra«, orkestra različnih oblik, ki jih je treba spraviti skupaj v harmoničen okvir, ki ga lahko primerjamo s simfonijo v glasbi. Za njegov pristop k oblikovanju je značilno iskanje harmonije in sestavljanje učinkovitih kombinacij med volumni oblik ter značilnostmi materialov. Kreiranje življenjskega prostora je razumel kot koreografijo, pri kateri je najbolj pomembna značilnost mehkoba oblike, ki v prostoru ustvarja toplino.
Na prostor je treba gledati celostno, je menil Aaalto, zato je pogosto oblikoval celega, od kljuke na vratih do luči, stavbnega pohištva oziroma najmanjših podrobnostih, ki definirajo neki ambient, kot so vaze in kozarci. Leta 1935 je skupaj z ženo Aino in še dvema družabnikoma ustanovil mednarodno pohištveno podjetje in oblikovalsko galerijo Artek, ki je kmalu postalo eno najbolj uglednih podjetij v oblikovalski avantgardi. Artek je bil dokaz družbenopolitične mreže odnosov, ki jo je Aaltu uspelo vzpostaviti v povojnem času, z njihovo pomočjo pa so prihajala tudi naročila za pohištvo iz Nemčije, Italije, Švice, Francije, Združenih držav Amerike ...
Razstava omogoča obširen vpogled v mojstrovo delo in življenje, izpostavlja tako najpomembnejše Aaltove projekte kot tudi v javnosti manj izpostavljene, kot so denimo eksperimentalna hiša za poletni oddih na finskem otočku Muuratsalo, ki jo je Aalto postavil zase po ženini smrti v letih 1952 in 1953. Hiša, ki je nekakšen arhitekturni kolaž različnih materialov in konstrukcijskih tehnik, nastopa kot arhitekturna študija, saj je Aalto za njeno gradnjo uporabil več kot 50 različnih vrst opeke, položene v različnih vzorcih. Tako je testiral estetiko oziroma vizualni učinek različnih razporeditev, obenem pa ugotavljal, katera vrsta opeke se bolje obnese v razmeroma surovem podnebju. Hiša kaže na njegovo ljubezen do detajlov in pravilno rabo materialov. Aaltova družina jo je uporabljala do leta 1994, danes pa predstavlja enoto Aaltovega muzeja.
Razstava v Vitrinem muzeju bo odprta do 1. marca 2015.
