Ameriški Valentino

Oscar de la Renta, starosta ameriške visoke mode, čigar kariera se je začela v 50. letih v Francovi Španiji ter dodobra odgnala v Parizu in New Yorku, je pred dnevi sklenil tuzemsko življenje, star 82 let. Življenje mu je skrajšal rak, s katerim se je boril skoraj osem let, a se mu ni dal, saj je prav v tem obdobju njegov posel porasel za 50 odstotkov na prodajo, vredno 150 milijonov dolarjev. Oscar de la Renta si je slavo priboril kot modni oblikovalec gospa iz družbeno pomembnih krogov, predvsem pa kot kralj rdeče preproge. Njegovo ime so povezovali s prestižnimi prireditvami, kakršna je podelitev oskarjev, in hollywoodskimi igralkami Amy Adams, Sarah Jessico Parker, Penélope Cruz in Sandro Bullock pa tudi z nekdanjimi ameriškimi prvimi damami, med njimi Lauro Bush in Hillary Clinton. Celo aktualna ameriška prva dama Michelle Obama, ki jo je de la Renta pred tremi leti javno kritiziral, da za državniško večerjo ni oblekla kreacije domačega oblikovalca, je v začetku meseca prvič oblekla eno od njegovih oblek. Eden zadnjih večjih podvigov Oscarja de la Rente pa je bila poročna obleka Amal Alamuddin smetanove barve, v kateri je v Benetkah obljubila večno zvestobo hollywoodskemu zvezdniku Georgeu Clooneyju.

Zabava, sonce in romantika so bile besede, s katerimi je Oscar de la Renta jemal in opisoval svoje življenje in ustvarjanje, a tu je bilo še mnogo več, so prepričani guruji modnega sveta. Slavna urednica ameriškega Vogua Anna Wintour je zapisala, da je bilo to več njegova demokratičnost, torej da je premogel občutek in neprisiljenost, da je lahko obedoval s slavnimi in bogatimi, hkrati pa tudi ves zadovoljen igral domine s svojim osebjem. Po njenih besedah sta se njegova moč in pogum kazala tudi zadnji teden v bolnišnici, ko je zavrnil zdravljenje, saj to ni bilo življenje, kakršno bi si želel. »Ko se ni mogel več premikati, me je prosil, naj s hčerjo, ko sva ga obiskali, odideva na vrt in z njegovim ipadom poslikava njegov vrt, potem pa smo z njegovo ženo Annette in negovalko Janet jedli piščančji sendvič. Njegove zadnje besede so bile, da me ima rad, in to sem tudi jaz povedala njemu,« je razkrila Wintourjeva, ki ga je pogosto obiskovala, potovanje z njim pa opisovala kot pot s kakšnim predsednikom.

Neuradni ambasador

Raje kot pogovorom o modi se je prepustil šalam ali opisovanju svojega zelenjavnega vrta. Čeprav nikoli ni lahkotno jemal svojega posla, pa je pogosto dajal vtis, da mu je pomembnejše življenje. Svojo pravo naravo je znal pokazati predvsem v domovini, Dominikanski republiki, kjer so ga imeli za neuradnega ambasadorja, četudi je v resnici premogel diplomatski potni list. Tam si je zgradil dve hiši. Prva, Casa de Campo, se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pogosto pojavljala v ameriški modni reviji W, svoj drugi dom v Punta Cani v kolonialnem slogu s širokimi verandami in lastno kapelico pa je zgradil z drugo ženo Annette Engelhard. Z njo se je poročil leta 1989, šest let po tem, ko je zaradi raka umrla njegova prva soproga Françoise.

Ob praznikih sta z Annette v Punta Cano, kjer so jima družbo delali psi, povabila sorodnike in prijatelje, med katerimi so bili tako (nekdanji) ameriški predsedniški par Billa in Hillary Clinton kot ugledni umetnostni zgodovinar John Richardson ali španski pevec Julio Iglesias. Svetovljan, kakršen je bil, je bil de la Renta povsod zadovoljen. Enkrat je rekel, da je doma povsod, kjer je Annette, temu pa v glasnem smehu pridal, da bi bila Annette lahko neverjetno srečna brez njega.

Rodil se je v Santo Domingu 22. julija 1932 kot Oscar Aristedes de la Renta. Bil je najmlajši med sedmimi otroki in edini fant. Pogosto je poudarjal, da je doma dobil, kar si je želel. Po koncu srednje šole mu je kljub temu, da si je njegov oče želel, da bi se mu pridružil v zavarovalniškem poslu, uspelo prepričati mamo, naj mu omogoči študij umetnosti v Madridu.

Leto dni po mamini smrti, star 19 let, je odpotoval proti Španiji, namesto v predavalnicah pa je v takratni povojni Španiji vse več časa preživel v kavarnah in nočnih klubih, kjer se je srečeval s plesalci flamenka. Sto petindvajset dolarjev, ki mu jih je vsak mesec pošiljal oče, je zapravil za oblačila, dodatne pese pa si je prislužil z modnimi ilustracijami. Čeprav je priznal, da njegove risbe niso bile ne tehnično dovršene ne originalne, so te navdušile Francesco Lodge, ženo takratnega ameriškega veleposlanika v Španiji, Johna Davisa Lodgea. Leta 1956 je prosila Oscarja de la Rento, naj ji skreira plesno obleko za hčer Beatrice – in ta se je na naslovnici revije Life pojavila še isto jesen.

Balenciaga, Lanvin, Arden ...

Nadarjen oblikovalec brez uradne izobrazbe je kmalu zatem začel delati v madridskem salonu enega največjih modnih mojstrov tistega časa, Cristobala Balenciage, pri katerem je skiciral obleke, ki so jih poslali naročnikom. In ko je Balenciago zaprosil, naj ga premesti v glavni studio v Pariz, mu je odgovoril, da še ni dovolj usposobljen in da bo moral na to počakati še leto dni.

Vzel je priporočilno pismo in se podal v Pariz, kjer so mu hipoma ponudili delo pri Christianu Diorju. Toda že naslednji dan se je odpravil k Antoniu del Castilli, oblikovalcu pri Lanvinu, ki je iskal asistenta. »Všeč sem mu bil, ker sem govoril špansko, in vprašal me je, ali bi lahko krojil, drapiral in šival, čemur sem takoj prikimal. Ponudil mi je nekoliko več denarja, kot so mi ga pri Diorju. Rekel sem mu, da lahko začnem čez dva tedna. Potem pa sem pohitel v šolo in prosil direktorico, naj me celoletne snovi nauči v dveh tednih,« je povedal v enem od intervjujev.

De la Renta je pri Castilli ostal od leta 1961 do 1963, potem pa se odločil, da poskusi srečo v ZDA. Pridružil se je Elizabeth Arden, ki je takrat snovala linijo visoke mode. Ko ga je vprašala, koliko denarja zahteva, je navrgel najvišji znesek, ki se ga je spomnil v tistem trenutku – takratnih 700 dolarjev na teden. Pol leta pozneje, ko se je gospa Arden pritožila nad njegovimi dolgimi počitnicami v Evropi, ji je predlagal večerjo v njenem stanovanju in ji pustil, da zmaga pri kartah. »Od takrat naprej mi je dovolila, da sem delal kar koli,« je povedal.

Leta 1965 je zapustil hišo Arden in se kot partner in oblikovalec priključil podjetju Jane Derby na Sedmi aveniji. Kmalu zatem je gospa Derby umrla in de la Renta je prevzel vajeti. Znamko Oscar de la Renta for Jane Derby je leta 1966 spremenil v njegovo ime in z njo dosegal velik uspeh. Kot je ob poslednjem slovesu dejala Valerie Steele, direktorica muzeja newyorškega inštituta za tehnologijo, je z delom v Madridu, Parizu in velikanskim uspehom v New Yorku ustvaril mednarodni slog, ki se je zelo osredotočil na idejo ženske lepote.

De la Renta je osnoval tesna prijateljstva z ameriškimi prvimi damami, še zlasti z Nancy Reagan in Hillary Clinton. Leta 1997, v drugem mandatu Billa Clintona, je ukrojil Hillaryjin slog oblačenja s hlačnimi kostimi v živih barvah.

Kot oblikovalec visoke mode pa je prodrl leta 1993, ko je predstavil kolekcijo za Pierra Balmaina. Bil je prvi Američan, ki je oblikoval pomembno kolekcijo couture v Parizu po ameriškemu oblikovalcu Mainu Rousseauju Bocherju oziroma Mainbocherju, ki je salon v francoski prestolnici zaprl že v 40. letih. Hiša Balmain, ki se je na modni sceni začela uveljavljati po vojni, je namreč propadala vse od ustanoviteljeve smrti leta 1982, in preden je tja prišel de la Renta, je kar nekaj oblikovalcev poskušalo narediti preboj.

Vsestranski mož

De la Renta je bil za svoje delo večkrat nagrajen z nagrado ameriških modnih kritikov coty, za njegov znaten vpliv na modo tako leta 1967 kot 1968 in leta 1973, leta 1989 pa je za življenjske dosežke prejel še nagrado sveta ameriških modnih oblikovalcev (Council of Fashion Designers of America).

Oscar de la Renta se je poslovil prav v dneh, ko so se njegovi stanovski nasledniki, nekateri tudi njegovi vajenci, zbrali na modnem tednu v glavnem mestu Santo Domingu, in še preden je umrl, so prireditelji modnega tedna načrtovali peticijo, da bi po njem poimenovali eno od ulic. Predsednik Danilo Medina je tako predvčerajšnji dan razglasil za dan žalovanja za oblikovalcem, ki je bil velik zagovornik nacionalnih interesov z umetnostjo in prispevkom k socialnim programom. Bil je sin revne države, ki bolj kot po razkošju in eleganci slovi po lepih plažah in bejzbolu, zato je znal pomagati tudi tistim, ki nimajo veliko. Leta 2012, ko je odprl nov butik v Punta Cani, je doniral zaslužek od začetne prodaje šoli, ki jo obiskujejo revni otroci, sodeloval pa je tudi s podpredsednico države Margarito Cedeno, nekdanjo prvo damo, pri programu, ki je revnim pomagal pridobiti izkušnje in nekaj denarja z oblikovanjem oblek, ki so bile na ogled na modnem tednu. Med drugim je leta 1999 za dominikansko policijo zastonj oblikoval uniforme in pogosto je poudarjal, da so se njegove hispanoameriške korenine vedno prepoznale v njegovih kreacijah. »Ljubim svetlobo, barve in živost.«

Suzy Menkes, ugledna britanska modna novinarka, je Oscarja de la Rento razglasila za ameriškega Valentina, za oblikovalko Donno Karan je bil poslednji oblikovalec starega kova, za Diane von Furstenberg couturier, umetnik, gentleman, mož v renesančnem pomenu, tudi za Michaela Korsa je bil vsestranski mož. Tisto več, kar je premogel Oscar de la Renta, je bila predvsem želja, da ženskam, tudi navadnejšim gospem, omogoči, da se počutijo ženstvene in lepe. Ali kot je dejala Valerie Steele: »Lahko bi oblekel gospo, njeno hčer in vnukinjo, pa bi bile vse srečne.«