Tiskane izdaje
»Navdušen sem, da imamo priložnost na ogled postaviti te čudovite in redke fotografije Audrey Hepburn,« pravi Nicholas Cullinan, direktor londonske National Portrait Gallery. Drugega julija odpirajo razstavo Audrey Hepburn: Portraits of an Icon (Audrey Hepburn: Portreti ikone).
Petintrideset fotografij igralke, ki je zaslovela v petdesetih letih 20. stoletja, prihaja iz zasebne zbirke. Galeriji sta fotografije, večina jih je posnetih v črno-beli tehniki, posebej za poletno razstavo posodila igralkina sinova Sean Hepburn Ferrer in Luca Dotti, ki upravljata mamino zapuščino v okviru družbe Audrey Hepburn Estate. Med izbranimi fotografiji jih je veliko, ki v Veliki Britaniji še nikoli niso bile na ogled, kot je denimo portret 13-letne Hepburnove iz leta 1942 med plesnim nastopom, prav tako redka pa je fotografija Audrey v Afriki med snemanjem filma Nuna iz leta 1958 ali fotografija igralke med pomerjanjem kostumov za naslovno vlogo v filmu Sabrina iz leta 1954.
Nabor fotografij je zelo raznolik. Med njimi so zgodnji mladostniški portreti igralke, še preden je postala slavna, uradni portreti in fotografije s prizorišč snemanj filmov, ki jih je imela najraje, ter družinske fotografije. Na razstavi so tudi portreti, ki so jih posneli znani fotografi 20. stoletja, kot so Richard Avedon, Cecil Beaton, Angus McBean, Irving Penn, Terry O’Neill in Norman Parkinson. Razstava dokumentira igralkine številne preobrazbe v petdesetih in šestdesetih letih ter njene ključne odrske in filmske nastope. Najzgodnejši portret iz zbirke Audrey Hepburn Estate, ki je na ogled v galeriji, je iz leta 1938, na njem pa je igralka kot devetletna deklica, medtem ko je njena zadnja fotografija na razstavi iz leta 1991, posnel jo je Steven Meisel.
Audrey Hepburn (1929–1993), ameriška igralka belgijskega rodu, ženska z deškim obrazom in čisto otroško milino, sicer velja za eno največkrat fotografiranih oseb na svetu, ki so jo leta 2004 uredniki modnih uredništev, vizažisti, lastniki modnih agencij in drugi strokovnjaki za lepoto izbrali za najlepšo žensko vseh časov. Namen razstave, ki bo na ogled do 18. oktobra, je osvežiti pogled na izjemno življenje in kariero oboževane filmske zvezde, modne ikone in humanitarke, ki je srca ljudi po vsem svetu osvojila ne le z brezčasno lepoto, temveč še posebej s prvinsko, čisto in iskreno človeškostjo.
Razstava spremlja razvoj igralke od njenih začetkov na Nizozemskem, poziranja modnim fotografom, londonskega obdobja v West Endu do časa, ko je postala gledališka in filmska zvezda, ter zadnjih let, ki jih je posvetila humanitarnemu delu in prostovoljstvu. Svoj neizmeren čut za ljudi si je oblikovala med drugo svetovno vojno, ki jo je kot najstnica preživela na Nizozemskem pod svojim nizozemskim imenom Edda van Heemstra. Kasneje je delovala kot Unicefova ambasadorka dobre volje, zbirala denar na dobrodelnih prireditvah v Evropi in ZDA ter bila za svoje delo nagrajena s predsedniško medaljo miru. Na podelitvi oskarjev leta 1993 je bila posmrtno odlikovana s častnim oskarjem za posebne humanitarne namene (Jean Hersholt Humanitarian Award).
Nežna in krhka Audrey je bila s svojo drobno postavo dobrodošlo nasprotje bohotnemu lepotnemu idealu, ki ga je v Hollywoodu postavila Marilyn Monroe. Občinstvo je osvojila bliskovito hitro, imela pa je tudi močan vpliv na modo: široko nabrana krila, kratka črna oblekica, malce prevelika sončna očala, rutica okrog vratu, hlače do gležnjev in ploščate balerinke so bile njen prepoznavni znak in ženske zahodnega sveta so ga hitro začele posnemati.
Veljala je za pojem elegance, tako v filmih kot zasebno pa je najpogosteje nosila kreacije modnega kreatorja Huberta de Givenchyja, ki ga je spoznala med snemanjem filma Sabrina leta 1953. Med kreatorjem in Audrey se je razvilo globoko prijateljstvo. Zanj je bila muza in model na prvem mestu, njegove elegantne kostime je nosila tako v filmih kot tudi v zasebnem življenju. Njene fotografije v Givenchyjevih oblekah so objavljali Vogue in številne druge modne revije. Malo črno oblekico, ki jo je Givenchy oblikoval za Zajtrk pri Tiffanyju, so na dražbi pri Christieju leta 2006 prodali za skoraj milijon dolarjev, kar je bilo sedemkrat več od izklicne cene.
Rojena je bila kot Audrey Kathleen Ruston v Bruslju. Njen oče je bil Anglež Joseph Victor Anthony Ruston, ki je pozneje svojemu imenu dodal še priimek babice po materini strani – Hepburn. Mama je bila nizozemska baronesa Ella van Heemstra, hčerka nekdanjega guvernerja nizozemske Gvajane. Ko je bila Hepburnova stara šest tednov, je tako močno zbolela za oslovskim kašljem, da je prenehala dihati in so jo morali oživljati. Kasneje je zato Audrey dejala: »Če bi pisala biografijo, bi začela tako: Rodila sem se 4. maja v Bruslju v Belgiji … in umrla šest tednov kasneje.« Njen oče je zapustil družino, ko je bilo Audrey šest let. Izgubila sta stike. Znova sta se srečala šele čez dve desetletji, ko ga je Audrey našla ob pomoči Rdečega križa. Kljub njuni čustveni odtujenosti je Hepburnova očeta od takrat naprej vse do njegove smrti finančno podpirala.
Med drugo svetovno vojno je obiskovala pouk baleta na konservatoriju v Arnhermu na Nizozemskem in s plesom služila denar za odporniško gibanje v boju proti nemški okupaciji. Po vojni se je preselila v Amsterdam, kjer je leta 1948 prvič stala pred kamero, v majhni vlogi v reklamnem filmu za dokumentarec Charlesa Huguenota van der Lindena Nizozemščina v sedmih lekcijah (Nederlands in 7 lessen). Kmalu zatem se je vrnila v Anglijo, kjer je končala baletno izobraževanje z namenom, da postane profesionalna solo plesalka. Spoznala je, da se njene sanje o plesni karieri ne bodo izpolnile, nezadostno prehranjevanje v času vojne je okrnilo njeno mišično rast. Čeprav se je zelo trudila, z drugimi plesalkami ni mogla držati koraka. Da bi denar zaslužila drugje, je najprej delala kot model in igrala v muzikalu v londonskem West Endu. Sledile so manjše vloge v britanskih filmih, kot sta Podivjanka (One Wild Oat) in Sreča pride čez noč (The Lavender Hill Mob), oba iz leta 1951.
Njena sreča se je čez noč obrnila, ko je leta 1951 v Monte Carlu snemala film Glasba v Monte Carlu (Nous irons à Monte Carlo). Po naključju je bivala v istem hotelu kot pisateljica Sidonie-Gabrielle Colette, ki je za broadwaysko uprizoritev svoje igre Gigi iskala glavno igralko. Ko je zagledala Audrey, je vzkliknila: »Našla sem Gigi!« Tako je Audrey potovala v Ameriko, kjer je od novembra 1951 do maja 1952 v Fultonskem gledališču plesala v vlogi Gigi. Za svoj nastop je prejela svetovno gledališko nagrado theatre world award, opazili pa so jo tudi v Hollywoodu. Svojo prvo glavno vlogo je z Gregoryjem Peckom odigrala v filmu Rimske počitnice (Roman Holiday) in 26. marca 1954 zanjo prejela oskarja, zlati globus in bafto za najboljšo žensko glavno vlogo.
Zvezda je bila rojena. Sledili so filmi Sabrina, Vojna in mir, Smešni obraz, Ljubezen popoldne, Nuna in Neoproščeno – vse do njene najbolj prepoznavne vloge Zajtrk pri Tiffanyju leta 1961, v kateri je upodobila Holly Golightly, dekle, ki hrepeni po doživetjih. Vloga, s katero se je po Rimskih počitnicah najbolj proslavila, ji sploh ni bila pisana na kožo, kot je sama nekoč dejala: »To je bila zame zelo zahtevna vloga, saj sem po naravi introvertirana oseba, igrati pa sem morala zelo ekstrovertirano in ekscentrično Holly.« Za filme Sabrina (1954), Nuna (1959), Zajtrk pri Tiffanyju (1961) in Wait Until Dark (1967) je prejela nominacije za oskarja. Zadnji film Vedno je posnela leta 1989. Umrla je štiri leta kasneje za rakom na črevesju – in ostala ikona za vedno.
