Tiskane izdaje
Magična difuzna svetloba, ki daje slutiti, da se nekaj pripravlja. Ali da še ni zaključeno, skratka, nekaj je v zraku. Veter se neusmiljeno zaletava ob vse, kar mu stoji na poti, krivi veje dišečih borovcev in kuštra valove Baltika, da peneči se butajo ob temno, kamnito, pusto obalo. Apnenčaste skulpture rauki, ki jih je morje tisočletja oblikovalo v antropomorfne oblike, se dvigajo v temno modro nebo in kot varuhi obale stražijo vse, kar prihaja z zahoda.
Ti prizori in pojave so začarali Ingmarja Bergmana, ko se je leta 1960 prvič sprehodil po obali malega švedskega otočka Fårö, severnega dela nič manj čarobnega Gotlanda, ki samuje v Baltiku nekje na zemljepisni širini med Švedsko in Latvijo. Brezkompromisno in cinično Bergmanovo oko se je ovlažilo od vetra (kar je prikrilo njegovo resnično ganjenost) in ob prvem obisku otoka je zapisal: »Pravzaprav ne vem, kaj se je zgodilo. Če se izrazim slovesno, lahko rečem, da sem našel svojo pokrajino, svoj pravi dom. (...) Ustreza mojim najglobljim predstavam o oblikah, razmerjih, barvah, obzorjih, zvokih, tišinah, svetlobi in odsevih. Tu je varnost.«
Bergman je ostal in si na otoku sezidal hišo na lokaciji, ki mu jo je predlagal njegov dolgoletni direktor fotografije Sven Nykvist. Fårö je bil kulisa za filme, kot so Onstran zrcala (1961), Persona (1966), Sram (1968), Strast (1969) in Prizori iz zakonskega življenja (1973). Počasi je zagonetni umetnik zlezel v srca otočanov, ki so z vsakim novim filmom dobili tudi delo zase in občasno stransko vlogo. Ker so vedeli, da ceni zasebnost in diskretnost, so vsiljive novinarje in oboževalce, ki so iskali njegovo hišo, osamljeno in skrito med borovci, vedno napotili v napačno smer in jih pustili tavati po otoku. Prijaznim sosedom se je Bergman oddolžil z dvema dokumentarcema Fårödokument (1969, 1979).
Fårö je postal Bergmanov otok. Po njegovi smrti leta 2007 so ga začeli prav po božje častiti. Postavili so Bergmanov center, njegov nekdanji studio spremenili v kinematograf, njegova hiša, ki jo je na dražbi kupil premožni švedski podjetnik in jo vrnil v upravljanje družini Bergman, je živ muzej. Postala je umetniški atelje, kjer navdih za Bergmanovo mizo, v filmski sobi in knjižnici, lahko iščejo umetniki z vsega sveta, ki se prijavijo na razpis za nekajtedensko bivanje v njegovi hiši. Na Fåröju svojega junaka vsako leto obhajajo z Bergmanovim filmskim festivalom, prizorišča, na katerih je snemal, pa so prave turistične znamenitosti, skupaj z grobom ob majhni cerkvici, kjer leži z ljubljeno Ingrid. Parcelo si je na pokopališču izbral osebno, tako kot skromen nagrobni kamen in krsto, nič kaj skromno repliko papeževe. Vnaprej je določil tudi pogrebce, ki naj krsto nosijo, pa rože (samo rdeče vrtnice) in bližnje, ki naj ga pospremijo na zadnjo pot, ob grobu skupinici turistov pripoveduje Paola Ciliberto, direktorica gotlandskega filmskega centra. Bergman je režiral do zadnjega diha na odru, za kamero in v življenju.
Letos na Fåröju slavijo petdeset let Persone, psihološke drame, ki je 18. oktobra 1966 doživela premiero v kinu Spegeln v Stockholmu. To je bil prvi film po njegovi veliki ustvarjalni krizi, ko se je kot direktor poslovil od kraljevega dramskega gledališča v Stockholmu in končal v bolnišnici. Potem ko je dolgo preboleval pljučnico, se je oklevajoče lotil novega filma, producentom pa novo delo predstavil kot »majhen film z dvema ženskama, ki sedita na obali, nosita velike klobuke in sta zatopljeni v medsebojno primerjanje dlani«. Za glavni vlogi je izbral Bibi Andersson in Liv Ullmann, ki sta si bili podobni in si hkrati nista bili podobni. Ta »majhen film« so nato esejisti in kritiki po temeljitem seciranju uvrstili med mojstrovine 20. stoletja in ga razglasili za enega najbolj kompleksnih filmov vseh časov. Cahiers du Cinéma ga je imenoval za Bergmanov najlepši film.
»Prizori so se rojevali v neznanskih mukah, skoraj nemogoče je bilo oblikovati besede in stavke, delo pa so prekinjali vročina, motnje ravnotežja in utrujenosti zaradi brezupa,« je zapisal v avtobiografiji Laterna Magica (1987). Za teme, ki so ga begale – norost, tišina, osamljenost, laž, izdaja, nemoč, nasilje, bes, smrt –, je Fårö znova ponudil popolno kuliso. Velike kamnite plošče, ki se krušijo od nazobčanega slojevitega roba obale, so odsev razklane duše predmodernega subjekta, motno plitvo morje je podzavest, ki brezplodno preliva mrtvo kamnito površje. Neizprosna narava, zrcalo duše tavajočih protagonistov v večnem iskanju življenjskega smisla in medčloveške topline, ujetih med norostjo in lucidnostjo, življenjem in smrtjo.
Tako kot vsi drugi Bergmanovi filmi je tudi ta rabil avtorju kot psihoanaliza lastnih eksistencialnih dilem in agonije. Švedska filmska teoretičarka Birgitta Steene je v Personi, ki rodi novo avtorsko estetiko, prepoznala dilemo Bergmanovega ménage à trois z zvesto ženo – gledališčem in ljubico – filmom.
A če se je film rojeval v mukah, se je realiziral v veselju in sreči. Bergman je kasneje o snemanju filma zapisal: »Bitka je na pol dobljena, če nikogar ne grize krivda. Nihče ni bil poškodovan. Film je tak, kot je, tudi zaradi močnih čustev, ki so oživela med snemanjem. Bilo je veselo snemanje. Kljub težkim razmeram in trdemu delu sem s kamero začutil neskončno svobodo.« Med Persono se je namreč razplamtela ljubezen med Ingmarjem Bergmanom in Liv Ullmann, ki je trajala pet let in obrodila hčer Linn.
Filmski jezik, ki mu je omogočil, da je svobodno izrazil svojo vizijo, pa je globoko zaznamoval tudi druge filmske avtorje, ki Bergmana štejejo za svojega vzornika. Podobno so se kasneje vprašanja identitete lotili vsaj še Altman v Treh ženskah, Lynch v Mulholland Drive in Fincher v Klubu golih pesti – če pustimo ob strani filme Woodyja Allena, ki mu je Bergman večni navdih.
