Tiskane izdaje
»To ni mošeja iz arabskega sveta, ampak mošeja brez značilne kupole in minareta in brez zidov, ki običajno ograjujejo notranje dvorišče. To je mošeja, ki ne izključuje, temveč vključuje in vabi. Je mošeja, v katero se vidi,« enega svojih najodmevnejših projektov opisuje eden najprepoznavnejših avstralskih arhitektov Glenn Murcutt. O projektu v predelu Newport v Melbournu, ki naj bi bil po desetih letih dokončan konec leta, so v National Gallery of Victoria (Narodna galerija kraljice Viktorije) pripravili razstavo Glenn Murcutt: Architecture of Faith (Glenn Murcutt: Arhitektura vere), ki je na ogled do 19. februarja prihodnje leto. Predstavljajo ga kot avstralski islamski versko-kulturni center in prvo resnično sodobno avstralsko mošejo, ki tako arhitekturno kot družbeno prinaša novo percepcijo islama v Avstraliji.
Začetki projekta segajo v leto 1995, ko je islamska skupnost v Newportu začela iskati primerno lokacijo ter jo šele po desetletju neuspešnega iskanja naposled kupila. Nato je bilo na vrsti iskanje arhitekta, ki bo kos nalogi, kot človeka iz pravega testa pa so prepoznali Murcutta – med drugim zaradi njegove vloge leta 2001 v žiriji za mednarodno arhitekturno nagrado Age Kana, s katero odlikujejo arhitekturne projekte, ki uspešno rešujejo potrebe in želje skupnosti, v katerih imajo muslimani pomembno vlogo.
V sodelovanju z muslimanskim arhitektom
Murcutt do tedaj ni zgradil ničesar, kar bi sodilo pod oznako islamska arhitektura, pa tudi ni imel izkušenj ali poznanstev z islamsko skupnostjo. Povabilo ga je prijetno vznemirilo, toda delo zunaj mestnega središča in brez izkušenj o mošejah bi bilo zanj (kot edinega v lastnem biroju) pretežavno. Zato si je želel delati z muslimanskim arhitektom, in to v pravično porazdeljeni vlogi. Predlagali so arhitekta Hakana Elevlija in tako se je začelo. Murcutt, ki je tedaj postal član skupnosti, je že od začetka razumel, da mora mošeja zaobjeti islamsko graditeljsko tradicijo in hkrati duh lokalnega, da mora biti vključujoča in spoštljiva do vseh ljudi, ne glede na vero. V zasnovi je povzel ključne značilnosti tradicionalne islamske arhitekture; od orientacije proti Meki, osrednje molitvene dvorane, podprte s stebri, umivalnice ter ločenih prostorov za moške in ženske, a je vse skupaj zapakiral v drugačno formo. Zanikal je potrebo po visoki kupolasti strehi in namesto nje ponudil transparentno fasado, poleg tega pa je po svoje reinterpretiral tudi obliko minareta, ki je povišana stena. Čeprav se je med snovanjem projekta porodilo mnogo vprašanj glede kupole in zlasti minareta, s katerega mujezini tradicionalno kličejo k molitvi. Toda to je v sodobni Avstraliji bolj malo verjetno, da bi se zgodilo. Nekaj mošej je minaret celo odstranilo, zato predlog ni bil nov, je za razstavo pojasnil Murcutt.
Objekt je organiziran kot niz med sabo povezanih prostorov, ki se razširjajo skozi dva nivoja. Molitvena dvorana, knjižnica, kavarna, kuhinja in telovadnica se razširjajo čez pritličje, prvo nadstropje pa prinaša deloma zastrte molitvene prostore za vernice. Osrednja molitvena dvorana, ki je namenjena moškim, je v steklu in zato transparentna ter se ponaša z dvojno višino. Osvetljuje jo 96 strešnih oken, pravzaprav dva metra visokih prizem, ki jih bodo poleti odprli in bodo prostor hladile, pozimi pa ga ogrevale. Skozi njih se v notranjost siplje tudi svetloba v barvah s simbolnim pomenom. »Na severu so zelena okna, kar v islamu simbolizira naravo in lepoto. Na vzhodu so rumena in označujejo raj. Rdeča na zahodu simbolizirajo kri, ki daje moč. Modra na jugu označujejo nebo. In ko se sonce premika čez dan, je lepo opazovati, kako se spreminja osvetlitev,« je avtor podrobneje opisal na srečanju Pritzkerjevih lavreatov aprila letos na sedežu Organizacije združenih narodov v New Yorku. Zelo je presenetil, ko je na temo največjih izzivov za grajeno okolje spregovoril prav o tej mošeji za tisoč ljudi. Po njegovem so mošeje, ki si jih želijo islamski priseljenci, velika težava v vseh državah predvsem zaradi strahu. »Tudi meni so svetovali, naj se projekta raje ne lotim, toda to je bil eden najbolj čudovitih projektov s čudovitimi naročniki, ki mi je prinesel veliko razsvetljenje. Zato želim razširjati idejo, da v družbi, ki je uperjena proti islamu, ustvarimo nekaj, kar islam integrira v skupnost in tako obogati kulturo. Naša država ima čudovito kulturo, ki se je gradila skozi čas s prihodom novih in novih priseljencev,« je poudaril.
Rahlo dotikanje zemlje
Tudi sicer arhitektura Glenna Murcutta slovi po tem, da ni vsiljena, temveč odzivna na prostor, kraj, kjer stoji, na človeško psiho, pokrajino ... Kako zelo upošteva in vključuje geomorfologijo, geologijo, hidrologijo, topografijo, sestavo tal, rastje, vetrne razmere, nadmorsko višino in zemljepisno širino, pa se lepo kaže v individualnih hišah z njegovim podpisom, ki predstavljajo veliko večino njegovega opusa. »To bi v Avstraliji lahko opisali z besedami, da se zemlje rahlo dotakneš,« mi je zaupal v pogovoru pred desetimi leti.
Njegova tankočutnost do okolja se je izoblikovala predvsem v ranem otroštvu, ki je bilo prav filmsko. Rodil se je v Londonu 25. julija 1936 na poti na olimpijske igre v Berlin, ki si jih je »ogledal«, star komaj štiri tedne. Njegov oče je bil namreč velik popotnik in je od dvajsetih let do skoraj leta 1942 na Papui Novi Gvineji iskal zlato in z njim zelo obogatel. Toda reka, iz katere ga je spiral, je bila na območju ljudožerskega plemena Kukukuka. Ljudožerci so merili 1,5 metra, toliko kot je bila visoka trava, zaradi njih pa so izgubili celo prijatelja. Glenn je tako zaradi strahu pred nenehno prežečo nevarnostjo zelo veliko opazoval – kdo je zadaj, kaj se dogaja okoli njega in kako se spreminjajo gibanje trave, vreme in veter – in tako prišel do spoznanja, da je človek s svojimi čuti kot instrument. To pa si je vzel za svoje poslanstvo. »Rad delam arhitekturo, ki je instrument: stavba pobere veter in svetlobo ter ju spremeni za nas kot sprejemnike, da vonjamo, gledamo, poslušamo in se dotikamo. Skozi moje stavbe poleti pihlja veter in prinaša v notranjost vonj limonovcev, pomarančevcev ali vodnih lilij, ki rastejo ob hiši,« mi je opisoval.
Kulturni šok v domovini
Ko se je vnela druga svetovna vojna, so njihovo domovanje požgali, družina pa se je vrnila v Avstralijo, kjer je doživel pravi kulturni šok. Na Papui Novi Gvineji so jim pisma in babičine kolače metali v veliki torbi iz letala, tu je pošta prišla s poštarjem, ljudi pa si srečal na vsakem koraku. V šolo je začel hoditi šele pri osmih letih, da je naposled postal arhitekt, pa je bil prav tako zaslužen oče. Bil je nadvse razgledan mož in je sina z vprašanji spodbujal k branju literature o arhitekturi, ki si jo je naročal iz Evrope in ZDA. Vsa pametno zastavljena vprašanja očetu pa so utegnila znatno prispevati k žepnini. Za najvrednejše se je izkazalo vprašanje, kaj je železna zavesa, saj je zanj naenkrat dobil desetkrat več, kot mu je drugače uspelo nabrati v celem tednu z opravljenimi hišnimi deli vred. Do štirinajstega leta je bil tako trdno prepričan, da bo arhitekt, čeprav so ga po zaslugi strica pilota zelo zanimali letala in ladje. Vendar se v velikih letalskih podjetjih, ki so edina kaj obetala, kot velik individualist ni videl.
Pri devetnajstih letih se je vpisal na univerzo v Sydneyju in se po diplomi iz arhitekture leta 1961 za dve leti podal na potovanje. Po vrnitvi domov je delal s slavnimi avstralskimi modernisti Kenom Woolleyjem, Sydneyjem Ancherjem, Stuartom Murrayjem in Brycom Mortlockom, leta 1970 pa je odprl lasten biro in odtlej dela sam. Glenn Murcutt je eden najbolj slavnih in cenjenih avstralskih arhitektov. Prejel je kar petindvajset avstralskih in mednarodnih arhitekturnih nagrad, med drugimi zlato medaljo RAIA, prestižno Pritzkerjevo nagrado, (finsko) medaljo Alvarja Aalta, (ameriško) nagrado Richarda Neutre, dansko green pin (zeleno buciko) za arhitekturo in ekologijo ter nagrado Kennetha F. Browna za kulturo in oblikovanje azijskega Pacifika. Je tudi častni član mnogih uglednih stanovskih združenj.
