Tiskane izdaje
»Želela sem, da se bo Ryan zdel privlačen ženskemu občinstvu in da bo Emma moškim romantična,« je kostumografinja Mary Zophres na kratko povzela osnovno zamisel za kostumografijo muzikala Dežela La La, ki je pred dnevi pobral rekordnih sedem zlatih globusov in s tem potrdil napovedi, da je resen kandidat tudi za oskarje; nominacije bodo znane še ta mesec. Mnogi pišejo, da je s kostumi, ki bi lahko pripadali kateremu koli časovnem obdobju – tako današnjemu Los Angelesu kot kateremu od starih muzikalov MGM –, ustvarila brezčasen videz filma.
Scenarij je sama doživela kot zelo romantičen, a ne samo zaradi ljubezenske zgodbe, ampak tudi zaradi romantičnega pristopa k življenju in sanjam ter zaradi občutka nostalgije. Režiser Damien Chazelle se je vidno podal v nostalgijo, natančneje k Technicolorjevim filmom iz poznih 40. in zgodnjih 50. let. »Že na prvem srečanju nam je povedal, da ga je navdihnil film The Umbrellas of Cherbourg, ki smo ga vsi gledali in se spraševali, kako jim je uspela takšna usklajenost vseh vidikov, od kostumov in scenografije do produkcije,« je razkrila v enem od intervjujev pred dnevi. Poudarila je, da je imel Chazelle zelo izoblikovano podobo Dežele La La, kar je po njenih izkušnjah precej redko. Opisuje ga za dobrega vodjo s prefinjenim okusom, ki je prav zaradi svojih vodstvenih sposobnosti ustvaril krasno delovno razpoloženje. Za oris svoje predstave o filmu je zmontiral odlomke iz romantičnih muzikalov in filmov, med drugim iz Bandwagon (1953), Pojmo v dežju (1952), Julija in Romeo (1996), Strictly Ballroom (1993), Vroče noči (1997) in Ujemi me, če me moreš (2002). To se ji je zdelo nadvse inspirativno, saj je nakazalo razpoloženje. Tudi sama si je nato izposodila vse mogoče filme in si natisnila določene prizore, listala je po svojih knjigah o igralkah iz nekdanjih časov in si ogledovala moderne fotografije, iskala, karkoli bi bilo zanimivo in bi sodilo tudi v prizore Dežele La La. V skupnem tridnevnem delovnem srečanju njene ekipe z režiserjem, oblikovalcem produkcije in scenografom pa so natančno predebatirali stran po stran scenarija ter si izmenjali poglede in ideje. Režiser Damien Chazelle jim je pokazal tudi graf občutij v filmu in kako se ta skozi film spreminjajo.
Koreografinja barv
Za Deželo La La pa sta z oblikovalcem produkcije ustvarila nekakšno koreografijo, kje bi lahko uporabili barve in kako, je pred mesecem dni povedala za portal ameriške CNN, pri katerem so jo označili kar za koreografinjo barv. Za barvno paleto filma so izbrali kraljevsko modro, rumeno in rdečo, potem pa jih ponavljali vselej tam, kjer se jim je zdelo, da so barve potrebne. »Ko je Emma na avdiciji, so preostali v belih srajcah. Nekje smo za poudarek vzeli rumeno, zato je opaziti rumene torbe, čevlje in celo pepelnik. Če je Emma nosila obleko določene barve, je ni nosil nihče drug, smo pa zato to barvo morda ponovili pri lončku za rože v ozadju,« je podrobnosti razkrila v pogovoru za spletni portal Awards Daily (nekdanji Oscarwatch) ameriške filmske kritičarke Sashe Stone.
Mary Zophres je v hollywoodski produkciji prepoznavno ime, saj se je podpisala pod kostumografijo mnogih žanrsko različnih filmov, od Velikega Lebowskega (1998), Nori na Mary (1998), Ujemi me, če me moreš (2002) in V objemu čarovnice (2005) do Iron Mana 2 (2010), Gangsterske enote (2013) in Ave, Cezar! (2016). Za kostumografijo vesterna Pravi pogum je bila nominirana za oskarja in bafto, za bafto pa je nominacijo prejela že leta 2002 za film Ujemi me, če me moreš.
Z Ryanom Goslingom, ki je v Deželi La La v naslovni moški vlogi Sebastian, in Emmo Stone, ki v filmu igra Mio, je sodelovala že pri akcijski kriminalni drami Gangsterska enota. Zato je zdaj čutila prednost, ko je skušala poiskati njune filmske podobe oziroma oživiti značaje, še zlasti Mio. Skoraj vsa oblačila, ki jih nosita, so bila sešita posebej zanju, hkrati pa je pazila, da sta bila njuna videza vselej usklajena.
Tako Damien Chazelle kot Ryan Gosling sta se strinjala z njo, da mora Sebastian že s svojim oblačilnim slogom razkrivati navdušenje nad klasiko. »Ker kaže veliko spoštovanje do preteklosti in nekdanjih glasbenikov, se mi ni zdelo primerno, da bi ga v filmu kdaj videli v kavbojkah in kratki majici, kaj šele v supergah, s čimer sta se strinjala oba,« je povedala. Pri snovanju njegove garderobe se je zgledovala po jazz pianistu Billu Evansu, igralcu in pianistu Hoaryju Carmichaelu ter igralcu Jamesu Deanu. Navdih je iskala tudi v francoskih filmih iz 50. in 60. let, še zlasti pri (že prej omenjenem) The Umbrellas of Cherbourg ter The Young Girls of Rochefort, v katerih je zaigrala tedaj še mlada Catherine Deneuve. Sebastiana najbolj zaznamujejo klasični dvobarvni čevlji. Čeprav Mary Zophres pri zgodovinskih filmih običajno izbere tiste znamke Stacy Adams, se ti niso izkazali najboljši za plesanje. Zato jih je nadomestila s pravimi plesnimi iz dvobarvnega usnja.
V krilih in oblekah
Ker so imeli zelo omejen proračun, se je njena ekipa znašla po svoje. Ryanu je določila preprosto garderobo, ki je obsegala dva suknjiča, obleko, dvoje hlač, nekaj prefinjenih srajc in nekaj bolj običajnih, vse pa so mu izdelali po meri. Enako so izdelali skoraj vsa oblačila za Emmo, ki krila oziroma obleke nosi skozi ves film in se približno 50-krat preobleče. »Želeli smo, da bi bil film videti kot filmska klasika, in ko gledaš kakšnega od muzikalov MGM, lahko vidiš, kako obleke med plesom plavajo v zraku. To smo želeli tudi tu. Mijina rumena obleka se sicer ne dvigne v polnem krogu, zelena, ki jo nosi v poznejših prizorih, pa se. Ta se ponaša z dekoltejnim izrezom v obliki srčka, ki so ga imele ženske obleke v 40. letih prejšnjega stoletja in kakršnega sem predvidela še za nekaj drugih oblek. Tudi pri Versaceju bodo letos predstavili obleke s takšnim izrezom, saj se ženskam zelo lepo podajo. Ker pa je Emma morala tudi plesati, smo to upoštevali pri obliki rokavov, in ker ima zelo lep vrat ter krasna ramena in roke, ni bilo treba ničesar prikrivati. Četudi se ne vidi, je v vseh plesnih prizorih nosila tudi spodnje perilo enake barve,« je Mary Zophres razkrila mnoge podrobnosti za portal Awards Daily. Dodala je še, da za oblačila, ki jih je Mia v filmu nosila podnevi, niso hoteli, da bi bila preveč prefinjena, saj si jih kot igralka, ki se stežka prebija iz dneva v dan, ne bi mogla privoščiti. Nekaj kosov zanjo, med njimi rožnato krilo na A, ki ga je kostumografinja skombinirala z majico iz H&M za pet dolarjev, so našli v njeni najljubši trgovini z vintage oblačili Playclothes. Armanijevo bluzo, ki jo Mia nosi v prizoru v Arizoni, Burberryjevo rožnato pa tudi njene kose nakita so si kar izposodili, pri znamki Rag and Bone pa so jim precej znižali ceno njenih kavbojk.
Edina obleka, ki nosi podpis modnega oblikovalca, je modra obleka, ki jo Mia nosi ob koncu filma. Zasnoval jo je Jason Wu in je podobna tisti, ki jo je v mladih letih nosila Catherine Deneuve na eni od znanih fotografij. Kot je povedala kostumografinja, je to fotografijo pripela na svojo tablo navdiha in naposled ji je podobno uspelo najti pri prestižni ameriški veleblagovnici Saks Fifth Avenue. Prepričana je, da je Mia v tistem prizoru potrebovala takšno izdelano obleko, saj se je znašla v drugačnem trenutku življenja in tako izkazala zrelost. »Bela obleka v epilogu pa je moja najljubša. Ryan in Emma sta kot Fred (Astaire) in Ginger (Rogers) z zvezdnato nočjo v ozadju,« je še dodala. Medtem pa je, denimo, eden stranskih junakov Keith, ki ga je odigral John Legend, bolj trendovski; njegove hlače so ožje, nosi pa tudi oker puli. »Izdelali smo vse ženske obleke, torej med 70 in 80 kostumov. Oblačila za moške igralce na zabavah pa so znamke Asos in H&M in jih odlikuje elastičnost, kar je bila nuja, da so v njih lahko plesali. Kjer je bilo mogoče, smo varčevali, denar pa porabili tam, kjer smo vedeli, da ga moramo. Pri H&M so nam dali popust v višini 25 odstotkov, marsikaj smo si izposodili,« je povedala. Tu pa je še en množičen prizor – plešoča in pojoča množica okoli 40 plesalcev v prometnem zamašku na losangeleški obvoznici –, za katerega so izbrali konfekcijske raztegljive hlače znamk Marshalls, H&M, Ross in Uniqlo. Ker so snemali na enega rekordno vročih oktobrskih dni, so bili plesalci zaradi vročine povsem prepoteni, tako da so jim morali zagotoviti trojno preobleko istega videza. Vse prizore z več igralci pa so posneli na koncu. •
