Tiskane izdaje
Iz Pjongjanga smo vajeni fotografij gigantskih kipov in spomenikov v slavo severnokorejskim političnim voditeljem ali pa na skrivaj posnetih fotografij, ki prikazujejo izseke iz vsakdanjika enega najbolj skrivnostnih in izoliranih mest.
Francoski fotograf Raphael Olivier pa se je lotil drugačnega projekta; kot fotografa, ki se posveča mestni arhitekturi in urbanim krajinam, so ga zanimale zgradbe Pjongjanga. Prvič je mesto obiskal leta 2015. Takoj ga je prevzela monolitna socialistična modernistična arhitektura s primesmi korejskih vplivov, a je imel premalo časa, da bi naredil več posnetkov.
Za daljše obdobje se je v Pjongjang podal julija letos, kar na vodeni arhitekturni ogled z agencijo Korjo Tours iz Pekinga, ki že 20 let organizira turistične obiske glavnega mesta Severne Koreje. V nasprotju s splošnim prepričanjem v Severno Korejo ni tako težko priti, saj se postopoma odpira za turistične obiskovalce, je dejal Olivier. Kar nekaj potovalnih agencij iz Pekinga organizira specializirane izlete tja. »Lahko se prijavite na pohod, kolesarjenje, deskanje na valovih, celo na polet s helikopterjem. Tisti, ki jim uspe obiskati Pjongjang, ugotovijo, da je presenetljivo lepo mesto s širokimi avenijami, zelenimi parki in spektakularno arhitekturo.«
Pjongjang je bil skoraj popolnoma uničen med korejsko vojno (1950–1953). Iz ruševin so ga v 60. in 70. letih s pomočjo Sovjetske zveze povzdignili lokalni arhitekti in urbanisti, ki so se šolali v Sovjetski zvezi. Pozidali so ga z impresivnimi zgradbami, v katerih se po Olivierjevih besedah čuti vpliv konstruktivističnih, modernističnih, futurističnih in brutalističnih arhitekturnih slogov. Po padcu Sovjetske zveze je Severna Koreja razvila svoj arhitekturni slog, ki še vedno temelji na socialističnih arhitekturnih temeljih, vendar vključuje tudi vplive korejske kulture in družbe.
Francoski fotograf, ki deset let živi v Aziji, je posnel le delček dobro ohranjene socialistične arhitekture in jo predstavil v fotoeseju na svoji spletni strani. Najbolj ga je očarala odsotnost vizualnega onesnaževanja mesta z oglasnimi panoji, utripajočimi oglasi in »grdimi« pisarniškimi poslopji. »Nič ne zakriva stavb. Vse so iz betona in iz njih seva močna energija.«
Korjo je najbolj ikonični hotel v mestu. Sestavljata ga ekstravagantna stolpa dvojčka, visoka 140 metrov, na vrhu katerih sta premični restavraciji, a dela le ena. Olivier je ob sončnem zahodu posnel vrh enega stolpa s 45. nadstropja njegovega dvojčka. Hotel Rjugjang, ki ga še gradijo, bo verjetno naslednja najbolj emblematična stavba v mestu. »Nad njim se dviguje v višini 330 metrov in je v celoti iz betona, ki mu daje futuristični videz – kot nekakšna težka vesoljska ladja, ki ne bo nikoli vzletela,« je fotografijo opisal Olivier. Svojevrstna rekordno visoka – le da z negativnim predznakom – struktura je tudi podzemna železnica, ki je ena najglobljih na svetu. Do nje vodijo dolge tekoče stopnice in služi tudi za zaklonišče.
Mednarodna filmska hiša lahko gosti do 3000 gledalcev, a večinoma sameva, saj jo uporabljajo le za filmski festival, ki ga organizirajo vsaki dve leti. »Je najboljši primer pjongjanške brutalistične arhitekture, ki bi bila lahko popolna kulisa za snemanje znanstvenofantastičnega filma,« jo je opisal Olivier. Podobne zgradbe iz grobega betona, oblikovanega v modernistične oblike, ki združujejo ostre in zaobljene robove, so razporejene po vsem mestu.
Vzdolž Športne vasi je več rekreativno-športnih poslopij za odbojko, plavanje, badminton, nogomet in borilne veščine. Izstopa drsališče, ki je bilo zgrajeno leta 1982. Futuristična okrogla stavba s streho, podobno vrhu kitajske pagode, je še ena tistih, ki spominjajo na vesoljsko ladjo, v notranjosti, opremljeni v retroslogu, pa drsalci švigajo pod slikama dveh nekdanjih severnokorejskih vodij. Druga stavba je balinišče, ki ponuja redko priložnost, da se turisti pomešajo z lokalnim prebivalstvom v bolj sproščenem vzdušju. Opremljeno je na ravni zgledno urejenih balinišč kjer koli drugje po svetu, z do podrobnosti naštudiranimi barvnimi shemami, od sten v oranžnih odtenkih do vijoličnih rožnatih vzorcev na tapisonu.
Kompleks dobrega počutja Čangvangvon združuje več bazenov ter savne, masažne salone in brivnico. Krožna stavba je bila zgrajena leta 1981 in vključuje modernistične arhitekturne elemente, notranjost pa je prav tako domišljena do podrobnosti, od vzorcev ploščic v bazenih in garderobah do pohištva v slogu 50. let v brivnici.
Vzhodni del stanovanjskih sosesk je Olivier zajel iz stolpa Juche. Tipični modernistični pravokotni bloki so obarvani v pastelnih tonih in niti tu ni nobene sledi vizualnega onesnaževanja. Spomenikom velikim voditeljem se je fotograf izogibal, posnel je enega, posvečenega ustanovitvi delavske stranke, in slavolok Dve sestri na obrobju mesta, ki simbolizira željo po združitvi obeh Korej. Oba objekta sta kot vsi drugi spomeniki v mestu iz granita, ki nakazuje trdnost, odločnost, predanost komunistični ideji.
»Težko je zajeti celovito vzdušje – detajle, zvoke, ljudi. Severna Koreja je tako radikalno drugačna in posebna,« je strnil vtise Olivier. Najbolj žal mu je, da ni mogel posneti čudaške melanholične glasbe, ki se širi iz zvočnikov na ulicah po vsem mestu in »zasanja nazaj v petdeseta leta«. Bila bi izvrstna dopolnitev fotografijam stavb, je komentiral. Naslednjič se bo v Severno Korejo odpravil s snemalnikom zvoka.
