Carnegie Hall doma

Posnetki koncertov iz slovite dvorane so osupljivo kakovostni, ne glede na starost.

sob, 11.11.2017, 18:00

Včasih je zanimivo prebrati podatke na ovitku gramofonske plošče, drugič prav nič. Ko me je kdaj na stolu premetavala in povzročala kurjo polt posebno dobro zveneča plošča, je dostikrat na njej pisalo, da je bil posnetek narejen v Carnegie Hall. In to že nepredstavljivo davno. Kako je mogoče, da imajo plošče iz 50., celo 40. let minulega stoletja prepadno boljši zvok od plošč Beatlov iz 60. in 70. let? Da ne zvenijo nič slabše od najbolj sofisticiranih sodobnih, digitalnih ploščkov? No, merilni inštrumenti bi že zaznali slabosti starih posnetkov, ušesu pa morejo biti celo bolj všeč.

Kot kaže, so za izjemen posnetek potrebne najmanj tri sestavine: akustično prvovrstno prizorišče, razpoložen vrhunski izvajalec in tehniki s tankočutnimi ušesi in dobro usklajeno snemalno tehniko. Recimo: Carnegie Hall, Harry Belafonte in RCA.

V lasti družine do 1925

Carnegie Hall ni koncertna dvorana, je njujorško glasbeno prizorišče s tremi dvoranami in obilico studiev za najrazličnejše umetnosti. Po naročilu filantropa (filantrop mora biti po pravilu izjemno bogat) Andrewa Carnegieja ga je načrtoval arhitekt William Burnet Tuthill. Po samo enem letu gradnje so ga odprli leta 1891. Že po nekaj letih so ga nadgradili z dvema stolpoma studiev, ki ga nista ravno polepšala. Hall je ostal v družini Carnegie do leta 1925.

Lastnik Robert E. Simon Junior ga je poskušal prodati od leta 1935, vendar neuspešno. Prišlo je tako daleč, da je bila dvorana leta 1960 predvidena za rušenje. V njej naseljeni umetniki so pod vodstvom violinista Isaaca Sterna izposlovali zakon, ki je mestu New York omogočil nakup dvorane za pet milijonov dolarjev, nato so ustanovili neprofitno organizacijo za vodstvo ustanove. Carnegie Hall je bil leta 1962 razglašen za nacionalni spomenik. Najbolj razvpita šala o Carnegie Hall je menda tale: Pešec na cesti je ustavil drugega: »Mi lahko poveste, kako pridem v Carnegie Hall?« Drugi pešec – bil je morda Jascha Heifetz, ali Arthur Rubinstein, ali Mischa Elman – je odgovoril: »Vadite!«

Carnegie Hall ima tri dvorane: največja se imenuje po rešitelju stavbe, Isaacu Sternu, dvorana Zankel ima 599 sedežev in dvorana Weill Recital 268 sedežev, seveda je v stavbi še cela vrsta drugih prostorov. Najpomembneje je, da največja dvorana slovi po izjemni akustiki, kar ni malo pripomoglo k naboru najboljših glasbenikov, ki nastopajo v njej. Leta 1986 so med prenovo velike dvorane pokvarili njeno akustiko. Šele leta 1995 so ugotovili, da je kriva betonska plošča pod odrom, in so jo odstranili. Carnegie Hall ima vsako leto okrog 250 lastnih produkcij, svoje možnosti pa tudi posoja različnim izvajalcem.

Veliko dvorano so krasili: simfonični orkester NBC pod vodstvom Artura Toscaninija, tu je kot dirigent debitiral Leonard Bernstein, spomenike so sebi, glasbi in dvorani postavili Benny Goodman, Duke Ellington, Glenn Miller, Billie Holiday, Dave Brubeck, Judy Garland, Harry Belafonte, Charles Aznavour in mnogo drugih, nič manj slavnih. Da o Beatlih, Rollingih, Led Zeppelinih in Tini Turner ne govorimo. Pomembna je tale nepomembnost: prva Afroameričanka, ki je pela v Carnegie Hall, je bila Sissieretta Jones, leta 1892.

Najlegendarnejši

Najpomembnejši dogodek, če ne »vseh časov«, pa doslej, je bil po splošnem mnenju koncert Bennyja Goodmana 16. januarja 1938. Koncert je dobesedno izzvenel v eter in legendo, saj ga je prenašal le radio, plošč pa niso izdali vse do leta 1950. Koncert je prvenec in vrhunec v več smislih, vsekakor pomeni prelomnico v uveljavitvi džeza kot ameriške klasične glasbe. Vsi priznavajo, da je takrat bobnar Gene Krupa povzdignil pomembnost bobnarjev, saj je bil njegov delež s trdno ritmično podlago orkestru in z izbruhi srhljivih solov najbrž največji. Poslušalci v razprodani dvorani so noreli. Plošče pa nisi mogel kupiti ...

Leta 1950 je ploščo končno izdala Columbia. Oziroma je bil to prvi dvojni LP, ki se je tudi prvi prodal v več kot milijon izvodih. Lepa je legenda, da je menda za vedno izgubljene originalne acetatne plošče našla v omari Goodmanova hči, a je veliko verjetnejša razlaga, da je šlo za probleme v pogodbah posameznih glasbenikov in njihovih združenj. Potem ko je Columbia le izdala plošči, so različne hiše mesarile s posnetki, tudi zvočno. Šele leta 1999 je producent Phil Schaap res našel originalne acetate in jih restavriral ter pripravil za izdajo dveh cedejev pri Columbii. Tu niso prikrili originalnega zvoka, zato imata več motečega hrupa, a tudi veliko boljše razpoloženje in Krupa je bolje slišen. Mimogrede: koncert je posnet kajpak še v mono tehniki, a je čudežno plastičen in prostorski. Na neki način je to tudi prvi živi posnetek, s publiko, ne studijski.

Sicer namreč velja, da je Harry Belafonte leta 1959 v Hallu posnel prvi živi album. Harry je takrat dosegal svoje vrhunce in širil svoj calypso repertoar še na ljudsko pesem ameriških in drugih narodov. Do te glasbe je imel izredno iskren odnos, zato so njegove izvedbe referenčne še po desetletjih. Znal je prebuditi publiko in 12-minutna izvedba njegove Matilde, kjer sodelujejo različni segmenti poslušalcev, je navdušujoča. In stereo zvok je tudi naredil svoje.

Imate gramofon?

Stereo zvok je bil tedaj še precejšnja novost. Celo Američani so koncert poslušali tako, da so na svojem običajnem radiu poslušali levi kanal na eni frekvenci, zraven pa so postavili drugi radio, ki je na drugi frekvenci predvajal desni kanal. Surovo, a že prepričljivo. Tako so nekaj let kasneje eksperimentirali s stereo zvokom tudi pri nas, le da so en kanal predvajali na televiziji, drugega pa po radiu.

Ne najdemo sicer natančnejših podatkov, a kaže, da so v Carnegie Hall do druge svetovne vojne snemali neposredno na acetatne plošče. Radijska družba RCA Victor je imela v dvorani stalno razpostavljene svoje mikrofone za radijske prenose, ki so jih s tihim privoljenjem ali brez njega uporabljali tudi drugi snemalci. Kot kaže, so bili mikrofoni prav dobri in uspešno postavljeni. V drugi polovici 30. let so magnetofon na trak z železovim prahom redno uporabljali Nemci, britanski BBC je uporabljal slabšega na jekleni trak. Magnetofon je bil velikanska pridobitev za produkcijo gramofonskih plošč, saj je bilo zdaj mogoče obdelovati zvok pred zapisom na gramofonsko ploščo. In tako si moremo danes pričarati avtentični, prvovrstni zvok Carnegie Halla kar doma. Saj imate dober gramofon, mar ne?

Povezane novice

Skladatelj v Carnegie Hall, Portugalka v Angoli
2. februar ob 08:00
Vsak človek je svet zase. Američana Philipa Morrisa Glassa uvrščajo med najvidnejše ameriške skladatelje. Portugalka Marina Pereira se je zaposlila v ...
Prijavi sovražni govor