Končno ceno bo določila dražba

Miha Istenič je našel svoj sveti vinski gral, ko se je pred nekaj leti začel pripravljati na letošnje srečanje z Abrahamom. Za ta posebni dogodek je stisnil nekaj tisoč kilogramov rumenega plavca iz družinskih vinogradov, da bo vinsko radost delil s prijatelji. Ko je leto kasneje odprl buteljko, je onemel. Vinarjevi poetični duši so se odprla vrata večnosti.

V kozarcu se je iskrila penina, kakršne še nikoli ni poskusil. Letnik 2009, s polnitvijo 2010 je postal po sekundarni fermentaciji tako radikalen ekstremist, kot se prostodušno izrazi Miha Istenič, da je zasenčil vse druge okuse; ustvarjen za vinsko zgodbo, kakršno išče vsak vinar, da se z njo indiviudalno izrazi. Nastala je penina Rare Passion (RP), s katero se hiša Istenič prebija v kroge potrošnikov, ki kupujejo le, če je cena dovolj visoka. Samo najdražje je dovolj dobro za najbogatejše. Seveda pa mora biti tudi nekaj posebnega. Omejenost serije na 2000 steklenic, prvotno namenjenih »krstu« svežega 50-letnika, je sicer res posebnost penine RP, toda njena resnično posebna odlika je izjemna svežina, ki bo takšna tudi še po 50 letih, je prepričan idejni oče peninske creme de la creme. V skladu z marketinško strategijo ga je ud družinskega podjetja Istenič d.o.o. preoblikoval v vrhunski izdelek z zelo simbolično ceno. To je kar letnica njegovega rojstva; 1964. Evrov. Za buteljko.

A to še ni končna cena, je prepričan Miha Istenič. To bo določila šele dražba dragocenih predmetov, ki bo prihodnje leto v Londonu in za katero je organizatorjem poklonil nekaj steklenic.

»Ko si star 50 let, moraš pač napraviti nekaj posebnega; nekdo si kupi motor, drugi skoči s padalom, jaz pa sem si od nekdaj želel pijačo, ki ji bom vtisnil povsem svoj pečat,« razlaga specialist za vina z mehurčki, ki je želel srečanje z Abrahamom opraviti tako kot so to nekoč počeli Hebrejci. Po njihovem običaju so praznovali rojstne dneve vsako sedmo, to je šabatno, leto. Ko je človek dopolnil sedmi ciklus, to je 49 leto, pa je vstopil v jobel, jubilejno enoletno praznovanje, ki so ga napovedali s trobljenjem v ovnov rog (jobel). Da praznovanje vendarle ne bi bilo prenaporno, se je jubilant odločil peninsko osnovo vzeti rumeni plavec, avtohtono domačo sorto, ki raste skoraj izključno le na Bizeljskem. Ob tem je treba povedati, da takšna odločitev za monokulturo ni najbolj običajna. Postopek »izdelovanja« penine gre pri Isteničevih navadno tako, da napravijo sortni izbor iz rumenega plavca ter chardonnaya in modrega pinota, ter še nekaterih manj zastopanih, a ne nepomembnih, belih in rdečih sort. Njihov cuvee, ki ga določi Pater Familias, oče Janez, je popestren tudi z različnimi letniki trgatve, da bi bil dober ducat njihovih znanih penin dolgoročno kar najbolj stabilnega okusa, letniške penine pa pridelujejo izključno iz najboljših letnikov.

Istenič mlajši je z izbiro rumenega plavca kot 100 odstotne osnove napravil prevrat, ki ga pelje v nove poslovne priložnosti. Če so doslej tekmovali z drugimi pridelovalci, se udeleževali mednarodnih sejmov, je zdaj pomembno, da jih spoznajo v krogih, kjer se dober glas širi od ust do ust, pojasnuje vinar, ko se spuščamo v globoko klet, kjer v pridušeni svetlobi na polnih policah ležijo in počasi zorijo penine. Dlje ko vino zori pri nizkih temperaturah in v tišini kleti, boljša je vezava ogljikovega dioksida in finejše je penjenje. Po končanem zorenju je potrebno izločiti droži. »Stresanje« buteljk do navpičnega položaja napravijo s posebnimi obračalniki, da se usedlina odmrlih kvasovk, ki so vino poživile v penino, posede na zamašek. Nato bodo vratove steklenic zamrznili in penina bo »izstrelila« leden čep, dodali odpremni liker, jih do vrha napolnili ter zaprli.

Isteniči ta postopek razvijajo že več kot 46 let, oziroma odkar sta se oče Janez in mama Mihaela preselila v vinogradniško deželo Bizeljsko. Takrat enkrat je vzklila tudi ljubezen do penin, ko se je diplomant biotehniške fakultete vrnil s polletnega študijskega izpopolnjevanja v Franciji. Na tiste čase spominja danes popolnoma prenovljena kmečka hiška, krita po starem s slamo, z vrati, tako nizkimi, da se morajo Miha in gostje vsakič pripogniti, ko stopajo prostore, kjer je prodajalna penin. Janezov prijatelj, domačin Valentin, je bil vedno prepričan, da bo mladi študent agronomije, ki je iz Ljubljane prihajal v njihove vinograde na počitniško prakso, nekoč tu napravil nekaj velikega. Številna šampionska priznanja za vrhunske penine, s katerimi se je Istenič vračal z velikih mednarodnih vinskih sejmov, dokazujejo, da je imel stari Valček prav. Na njegovem griču v Stari vasi sta Ljubljančana Janez in Mihaela vkopala globoke temelje, med katerimi je sodobna vinska klet, na katerih je zraslo družinsko podjetje, ki ga v svojih poetičnih opisih penin omenjajo tudi nekateri najbolj priznani svetovni strokovnjaki za vino.

Eden takšnih je Steven Spurrier, takoimenovani šampion francoskega vina, ki je zaslovel po tem, da se je leta 1976 odpravil po buteljke v kalifornijske vinske kleti in jih odnesel na dvoboj z vrhunskimi francoskimi vini v Pariz, ter dokazal, da so tudi kalifornijska vina iz doline Napa, nad katerimi so francoski vinarji dotlej vihali nos, vrhunska. Steven, ki je spravil Kalifornijce na svetovni vinski zemljevid, in napovedal tudi prihod drugih novih dežel kot so Argentina, Nova Zelandija in celo Kitajska, se je o penini Mihe Isteniča zelo pohvalno izrazil, ko je bil Rare Passion še nebrušen diamant. Skrbno zapakiran eliksir je pred kratkim znova romal na Spurrierjev londonski naslov, enak paket pa je prejel tudi Tom Stevenson, znamenit pisec o vinih, ki si je pred nekaj leti zadal na videz nemogočo nalogo, spraviti v svet iskrivih penečih mehurčkov tudi dolgočasno angleško podeželje, konkretneje pokrajino Dorset, ki ima menda enako sestavo tal kot francoska Champagna na drugi strani Rokavskega preliva.

Stevenson je bil še pred nekaj leti velik kritik celotne proizvodnje penin, ker je v branži nekaj časa prevladovala logika redčenja pridelka na trsu, zato so bila vina s preveč sladkorji pretežka za osnova za izdelavo penin, katerih odlika bi morala biti prav živahnost. Zdaj je agleški vinski publicist velik prijatelj hiše Istenič in tudi javno pove: »Čudovito je videti takšen napredek pri vinih, odkar sem bil pri vas. samo tako naprej in navzgor!«

Isteniči so hitro ugotovili, da je imel Stevenson takrat prav, razloži Miha, ko si razgledujemo del nasadov v Stari vasi, drugi vinogradi so v bližnjih Drenovcu in Piršenbregu, ki v toplem novembru še niso odvrli orumenelih listov. Razlika med mirnim in penečim vinom je v tem, da pri mirnem iščemo koncentracijo okusa, zato moramo pridelek primerno zredčiti, pri drugem pa želimo svežino, zato potrebujemo več grozdja, da obdrži lahkoten značaj. Najboljša za penine so vina s približno 10-odstotno stopnjo alkohola, ker bodo v sekundarnem vrenju, ko vinarji dodajo še sladkor in kvasovke, pridobili še poldrug odstotek pri alkoholni stopnji. Zato mora biti donos na trti dovolj velik, da iz grozdnega soka ne nastane pretežko vino, še posebej zato, ker ogljikov dioksid, ki ga pri predelavi sladkorja proizvajajo kvasovke, še poudari okus.

Penina je živa in dokler je na drožeh, ki so kot njeno seme, bo tako kot moški, dokler ima seme, se pošali nekdanji športnik, zorela. Ko odstranite droži, se začne starati.

Penina RP je takšna, da bo na drožeh lahko vztrajala zelo dolgo. Vse dokler se pač ne bo pojavil kupec. Za zdaj so nekaj steklenic že prodali v Rusijo, Ukrajino, ZDA na Kitajsko, kar šest pa so jih odpremili v Azerbajdžan. Članek o Isteničevi RP je te dni izšel v reviji Bussines Today za srednji vzhod, okusno oblikovana steklenica penina pa bo tudi ena glavnih atrakcij na dražbi luksuznih predmetov v Londonu. Pripravlja jo dobrodelna fundacija, ki jo je ustanovila poljsko-ganska lepotica Omenaa Mensah, manekenka in znana teve voditeljica. Z izkupički svojih avkcij želi pomagati pri izobraževanju mladih v Afriki, gradnji šol in izmenjavi študentov.

Z Mihom se je seznanila preko skupne znanke, ki živi na Poljskem. Všeč ji je njegov temeljit pristop do dela, in to, da svoje delo opravlja s srcem in navdušeno, je povedala zvezdnica v telefonskem pogovoru. Za RP se je odločila, ker gre za luksuzen izdelek, ki lahko doseže visoko ceno na avkciji, kar pomeni da bo lahko zbrala več denarja za svoje dobrodelne namene. Okusila ga sicer še ni, a glede vrhunskosti okusa v celoti zaupa Stevenu Spurrierju, ki je »avtorju« med drugim napisal: »Vaše vino v zelo elegantni steklenici je prispelo prejšnji teden in sem ga odprl konec tedna. Zelo, zelo dobro je. Ob tem sem si pribiležil: Bledo belo-rumeni, drobni diskretni mehurčki, resnično fina bela cvetlica, s sadnim vonjem in okusom ter perfektna kislostjo, ki ostajajo takšni vse do konca. Zelo dobro pridelano vino iz dobrega vinograda in z vrhunskim kletarjenjem bo zapeljevalo s svojim živahnim šarmom, eleganco in vzemirljivim suhim zaključkom.« •