Centimeter za večnost

Tetovaža olimpijskih krogov, pod njo pa napis London 2012. Bo na drugi roki pisalo Doneck 6,16? Ne, ne še. Renaud Lavillenie, svetovni rekorder v skoku s palico, se še ni pripravljen ustaviti pri tej zavidljivi višini, s katere je lani sklatil večnega Sergeja Bubko. Ukrajinec je bil s 6,15 metra nedotakljiv kar 21 let, a postavni Francoz je prav pred njegovimi očmi na mitingu v Donecku 15. februarja 2014 zmogel še centimeter več. Majhen centimeter za velik korak v večnost, med največje športne legende.

Uresničil je dolgoletne sanje številnih Bubkovih izzivalcev. O tolikšni višini in veličini sta že nekdaj sanjala tudi oče Gilles, ki je Renauda že kot nekajmesečnega dojenčka jemal s seboj na treninge, kot tudi dedek John, ki je začel družinsko tradicijo skokov s palico. Renaud se je tako kot malček plazil po zaščitnih blazinah, pri štirih letih dobil prvo palico, bolj palčko, pri sedmih letih začel trenirati. Pri devetih je preskočil 2,10 metra. Gilles je nato doma sam zgradil provizorično skakalnico, njegovemu zgledu je pozneje sledil tudi že odrasli Renaud – na vrtu v hiši v Clermont-Ferrandu, kjer živita z izbranko, lepo Anaïs Poumarat, prav tako vrhunsko športnico in skakalko s palico, ki je tudi uspešna notranja in grafična oblikovalka. Zadnja leta ju redno obiskuje tudi pet let mlajši brat Valentin, ki se je kajpak tudi sam okužil z družinskim virusom. Renaud ga je po Londonu 2012, ko je postal že četrti Francoz z zlato olimpijsko kolajno v skoku s palico, vzel k sebi na treninge. Letos se je na dvoranskem EP v Pragi ob bratovem zlatu že veselil svojega največjega uspeha – šestega mesta. »Renaud živi, misli, spi in včasih tudi jé s palico,« o bratu pove Valentin, ki bi si težko zaželel boljšega idola.

Da se lahko kosa z najboljšimi na svetu, je Lavillenie prvič ugotovil leta 2009, ko je tudi prvič skočil več kot šest metrov. V Torinu je tisto leto osvojil svojo prvo zlato kolajno na dvoranskih EP, na katerih je vse odtlej nepremagljiv, nanizal je štiri zlate kolajne. »Tisti uspehi so me močno opogumili, odprl se mi je svet in začel sem verjeti, da lahko postanem najboljši v tem športu, da lahko osvajam kolajne na največjih tekmovanjih. To je bila prelomna točka moje kariere,« se je spominjal. Postopoma je izboljševal svojo najboljšo znamko: 6,03 je dosegel marca 2011, na začetku leta 2014 pa je januarja najprej skočil 6,04, le nekaj dni pozneje 6,08, nato pa februarja – 6,16 metra.

»Ste kdaj bojite leteti tako visoko?« so ga že večkrat vprašali. »Niti ne, res pa je, da če s šestih metrov pogledam navzdol kje zunaj atletskih stadionov, zna biti občutek zastrašujoč. A palica in atletska steza sta moj vsakdan, treniram, da bi lahko šel čim više. Vedno uživam v tem občutku. Verjamem, da me nikdar ne bo zapustil.« Strah ga ni niti hitrosti, pravzaprav jo obožuje in zelo rad sede na motor. Navdušen nad dirkami v moto GP in formuli 1 se je preizkusil celo na vzdržljivostni dirki 24 ur Le Mansa. A vse to le za hobi, njegova prva ljubezen je palica, svojemu športu je predan z veliko strastjo. »Je rojeni prvak, njegova miselnost je šampionska. Ko tekmuje, ga misel, da ne bi zmagal, nikakor ne zabava. Poraz sovraži,« je o njem dejal trener Philippe D'Encausse. Z njim je Lavillenie začel delati po OI 2012 in zaradi drzne poteze dvignil kar nekaj prahu. Mnogi so ga kritizirali, ker je zamenjal zmagovalnega konja Damiena Inocencia za nekdanjega francoskega olimpijca. A sam je po prvi veliki lovoriki na tekmi zunaj dvoran in olimpijskem rekordu 5,97 metra želel hitro narediti še en korak navzgor. »Mislim, da ti lahko takšna sprememba zelo pomaga, te potegne naprej. Nekaj novega je vedno bolj zanimivo, več energije vložiš,« se je zagovarjal in hitro dobil potrditev, da je bila odločitev pravilna. Po dobrem letu dela z novim trenerjem je že postal svetovni rekorder.

Bubka je pričakoval, da bo prej ali slej kdo izboljšal njegovo kultno znamko, prav Lavillenieja pa je že od nekdaj videl kot svojega potencialnega naslednika. Leta 2009, ko je prvič skočil 6,01 metra, ga je spodbudil: »Na pravi poti si!« Mladi atlet bi tedaj težko dobil boljšo dozo motivacije, Bubko je od nekdaj spremljal z velikimi očmi, ga občudoval kot boga. Dolgo neulovljivi vzornik ga je nato na tisti februarski dan v Donecku opazoval s tribune. Bledi in resni Lavillenie je spodaj preprijemal palico, pogledal proti njemu in sam pri sebi dejal: »To je priložnost, ki je ne smem izpustiti.« In je ni. V evforiji, ki ga je zajela po premaganih 6,16 metra, je nenadzorovano tekal sem in tja, se držal za glavo in kričal, preden je ponižno stopil ob svojega slovitega predhodnika, ki mu je čestital med prvimi. Še vedno z nejevero v očeh, da se vse skupaj zares dogaja. »Bubka bo zame za vedno ostal eden najboljših športnikov na svetu. Ko samo pomislim na to, da sem ga presegel ... Svetovni rekord je nekaj mističnega. Doseči ga že v prvem poskusu, brez dotika letvice. Ni potrebnih več veliko besed,« se je veselil Francoz, ki se je tako izstrelil med največje športne zvezdnike, postal najboljši atlet leta 2014 po izboru Mednarodne atletske zveze. Po dolgem času je ta naziv osvojil netekač. »Res se je odtlej veliko spremenilo, ljudje me ne gledajo več enako.«

Po rekordu pred seboj ni videl več nobenih omejitev, čutil je izjemno moč premikanja novih mejnikov in rekordov, ki pa vendarle ne pridejo kar sami od sebe. Spodrsljaj pri skoku s palico je nekaj vsakdanjega, se je tolažil, ko pred dnevi v Pekingu ni uresničil velikega cilja in dobil edine kolajne, ki mu še manjka v zbirki. Bil je že svetovni prvak v dvorani, ne pa tudi na prostem. »Lahko bi se zgodilo vsakomur, to je pač skok s palico, nikdar ne moreš vedeti, kaj se bo zgodilo.« Človeško telo pač ni stroj, ki bi vselej deloval enako. Lavillenie bi se želel z Bubko primerjati tudi po številu zlatih kolajn na SP, a šest naslovov na prostem je zanj najbrž nedosegljivih. Morda bo poskusil ujeti še njegov zunanji rekord 6,14 metra (trenutno je Francoz pri 6,02), a tudi če mu ne uspe ... V lasti ima centimeter, s katerim je postal legenda. •