Tiskane izdaje
»Ne poskušajte tega doma,« visi napis na vratih ogromne, sive in nevpadljive stavbe na obrobju Montreala. Človek si ne bi mislil, da v notranjosti nastaja tista pisana kolekcija kostumov, pravih oblikovalskih stvaritev. Da se notri urijo tisti neustrašni akrobati, ki s svojimi vragolijami jemljejo dih. Da je tam stičišče skoraj 2000 (na globalni ravni pa od skupno 5000) zaposlenih, ki skrbijo za slovite spektakle Cirque du Soleil.
Najslavnejši cirkus na svetu pravzaprav niti ni cirkus. Resda potuje po vsem svetu, a v 32 letih teh navdušujočih nadrealističnih predstav je postal kulturni fenomen, ki privablja na milijone gledalcev in vsako leto ustvari okoli milijardo prihodkov. Težko si je predstavljati, da klovni toliko zaslužijo, a v ozadju gre za izvrstno vodeni posel, ki sta ga leta 1984 začela Gilles Ste-Croix in Guy Laliberte. V predmestju Quebeca (Baie-Saint-Paul) se je tedaj združila skupina uličnih umetnikov (Le Club des Talons Hauts) in ob 450. obletnici odkritja Kanade, ki jo je Jacques Cartier leta 1534 razglasil za francosko kolonijo, pripravila predstavo, ki so jo poimenovali Sončni cirkus (Cirque du Soleil). Laliberte se je domislil, da bi denar za predstavo zbirala s hojo na hoduljah. In sta šla na pot in prehodila 90 km od Baie-Saint-Paula do Quebeca. »Vsakič, ko se vzpenjam na kakšen hrib, se spomnim tiste noči in se sprašujem, kako nor sem moral biti, da sem privolil v to,« se danes spominja Ste-Croix, hkrati pa se sprašuje, ali se ni prav zaradi tiste drzne ideje danes njun projekt razvil do tolikšnih razsežnosti. Vedno sta si pač upala.
Predstava je tedaj navdušila in po številnih ponovitvah se je skupina preimenovala kar v Cirque du Soleil. Ta se je že vse od začetka od drugih cirkuških predstav razlikoval po tem, da ni vključeval živali, temveč se je pod velikim šotorom osredotočal le na vrtoglave akrobatske točke. »Danes je povezava akrobatike z različnimi vrstami umetnosti povsem običajna, a ko smo mi začeli, smo bili praktično edini, ki smo gojili takšen slog predstav,« se je v pogovoru za BBC spominjal Ste-Croix. Drugi pomemben dejavnik na poti do svetovne slave je bila tudi ideja o stalnih predstavah po svetu. Tako so se leta 1993 dogovorili, da bodo nastopali v enem od kazinojev v Las Vegasu, od leta 1998 tudi v Disneyworldu v Orlandu. Ob pomanjkanju »cirkuške kulture« v Kanadi so razširili svoje meje, preizkušali nove smernice in razvili prepoznavno znamko, zlasti ko so se začeli nastopi v Aziji in Evropi. Nekdaj ulična predstava je postala globalni spektakel. Ste-Croix pravi, da jih sicer res slavijo kot »otroke Kanade«, toda Cirque du Soleil se najbrž nikoli ne bi tako razvil, če ne bi prestopili državnih meja in začeli nastopati v ZDA. Poleg tega so nastopajoči umetniki zbrani z vseh koncev sveta, prav tako ljudje v zakulisju.
To je prav posebna značilnost cirkusa. Zaposlene imajo ljudi, ki po vsem svetu iščejo izstopajoče posameznike, da bi jih kot zamenjave vključili v predstavo. Eden teh je tudi Yves Sheriff, ki se je pred časom mudil v Sloveniji, v pogovoru za Nedelo pa je o iskanju klovnov povedal: »Avdicije so zelo zahtevne, a le tako obdržimo visoko kakovost. Ko izbrani podpišejo pogodbo za najmanj dve leti, se zanje pravo delo šele začne. Veliko morajo trenirati in nastopati, nekateri tudi v več kot tristo predstavah na leto. Zato prvih šest mesecev preživijo doma le nekaj ur na dan.« Življenje v cirkusu nikakor ni preprosto in je pravzaprav zelo naporno. Ne le za nastopajoče, temveč tudi vse ostale. Pomembne vloge imajo tudi glasbeniki, maskerji, koreografi in kostumografi. Vsak od 1300 nastopajočih ima svoj kostum za vse vloge. Zanje (za 19 predstav) za zidovi tiste sive stavbe porabijo več kot 150 km blaga. S svojimi kreacijami je pred leti z zasedbo v Montrealu sodeloval tudi slovenski umetnik Alan Hranitelj. Ko je nekoč, sredi devetdesetih, na televiziji videl odlomek o Cirque du Soleil, jim je enostavno poslal svoj katalog in čez nekaj let so ga povabili k sodelovanju. Tako je ustvarjal kostume za predstavo Zarkana. Nad izkušnjo je bil navdušen. »Kanadčani so nanje izjemno ponosni, odziv publike je kot na rock koncertu, ljudje vreščijo, včasih od začetka do konca, kot histerija na koncertih Beatlov. Še danes se naježim, ko se spomnim teh čustev, te strasti,« je leta 2011 opisoval za Sobotno prilogo.
Vsako leto Cirque du Soleil pripravi novo predstavo, z novo ekipo ustvarjalcev. Vsaka stane približno 25 milijonov dolarjev, vaje trajajo dve leti, izpiliti jo želijo do potankosti. »Vsako predstavo želimo zloščiti kot nakit, vse dokler ne dobi diamantnega leska in traja večno,« pravi Ste-Croix. Dolga leta so brezhibno izvajali vratolomne akrobacije, pred nekaj leti pa se je zgodila tragična nesreča, ko je v Las Vegasu ena od akrobatk padla in se smrtno ponesrečila. To je bil za Cirque du Soleil velik šok, najhujši udarec dotlej. Tedaj so že vladali tudi težki finančni časi, saj se je prvič zgodilo, da so morali odpovedati predstave; odpustili so 400 delavcev. A zlasti s predstavo Michaela Jacksona se je zanimanje vrnilo, prav tako z osvajanjem kitajskega trga, na katerem so se pojavile kopije njihovega projekta. »Veliko pozornosti moramo dati tudi temu trgu in jasno pokazati, kaj je originalni produkt,« pravi umetniški vodja in eden od soustanoviteljev. Liberte se je lani, po tridesetih letih predstav, ki si jih je ogledalo več kot 160 milijonov ljudi, poslovil. Svoj delež je kajpak prodal za ogromne vsote, šlo naj bi za kar 1,5 milijarde dolarjev.
Šov pa gre dalje. In dobiva nove, moderne razsežnosti. Besede »nemogoče« ne poznajo. Sanje so del njihove filozofije. Dogajanje na odru želijo spremeniti v nekaj več, zato vsem umetnikom puščajo umetniško svobodo, jih spodbujajo, da so kreativni in inovativni. »Hkrati pa se v vsaki predstavi skriva posebno sporočilo,« pravi Franco Dragone, ki je doslej režiral že deset predstav. »Ne gre le za zabavo; človeškost je tista, zaradi katere je naš šov drugačen od drugih.«
