Tiskane izdaje
Cokljanje je te dni nekoliko tišje, vendar ga ni odraslega, ki se ne bi spominjal obdobja, ko so se cokle nosile poleti in pozimi. Morda je bil med tistimi, ki jih je sovražil, ker se je bilo v njih težko poditi za vrstniki, morda med drugimi, ki so jih oboževali, ker so jih povišale in so v njih frajersko podrsavali s petami. Odnos do te lesene obutve, ki je zaznamovala več generacij, je še danes črno-bel, nikakor pa mlačen.
»Poleg espadril (tistih brez gume spodaj) so bile cokle najljubša poletna obutev. Imela sem dvoje: rdeče in rjave. In sem cokljala po istrskih kampih, vmes velikokrat padla in si potolkla kolena, ampak je bilo fino in fajn. Pa največja faca je itak vedno imela cokle, da je bila glasna in si jo slišal že na sto metrov,« se spominja Nina G., ena od številnih sodelujočih v anketi, ki jo je avtorica članka opravila na facebooku.
»Tudi jaz sem jih imela, in to veliko parov! V enem obdobju je bilo kul, če si imel čisto zlizano peto in si jih vlekel za seboj,« je povedala Tina K.
Sonja V. prav tako omenja zlizano peto, ki je bila »strašansko kul. Čisto zadaj je bila namreč na coklo z dvema žebljičkoma navpično nabita kovinska ploščica, ki je drsala ob asfalt, če si peto dovolj dostojno zlizal. Torej je bilo treba cokle nositi dovolj dolgo in hoditi na ležeren nonšalanten način. Sosede sem verjetno kar pošteno naživcirala.«
Ana K. pa cokel ni nosila. »Bile so mi neskončno grozne. Se pa spomnim, da so jih nekateri uporabljali za bojno orožje. Če si jo dobil v glavo, je bilo res veselo.«
Zgornji spomini verjetno niso povezani le s coklami Kopitarne Sevnica. In da ne bo pomote, cokle seveda niso slovenski izum. V takšni ali drugačni različici jih že dolgo poznajo po vsem svetu. Njim podobno leseno obutev naj bi nosili že Kelti in Germani. Najstarejše ohranjene primerke cokel so našli v Amsterdamu in Rotterdamu. Izdelani so bili med letoma 1230 in 1280 in močno spominjajo na cokle, kakršne na Nizozemskem nosijo še danes. Nosili so jih predvsem pri težaških opravilih. Toda štiridesetletnica njihovega rojstva v sevniški kopitarni, ki letos praznuje tudi 130 let svojega delovanja, je primeren trenutek za obuditev spominov na to usnjeno obutev z lesenimi podplati.
V sevniški kopitarni, ki je v prvih desetletjih izdelovala lesena čevljarska kopita – v avstro-ogrski monarhiji in nekdanji Jugoslaviji je bila njihov največji proizvajalec –, so program lesene obutve zagnali v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in z njim hitro zasloveli v vseh republikah nekdanje Jugoslavije. »Prve cokle so bile v črni in beli barvi, nato so postopoma prišle tudi ostale barve in dodatki. Tudi kroji so se rahlo spreminjali, vendar pa smo obdržali osnovno kopito, ki se je z leti le rahlo spremenilo,« pove vodja razvoja Mojca Čanžar, ki kot oblikovalka obutve v kopitarni dela že 29 let.
Dve desetletji so bili podplati cokel nepregibni, kar je pri naših anketirancih glavni očitek tej obutvi. V njih mi je »velikokrat klecnila noga«, je omenila Mimi P. »Velikokrat so bile vzrok hudim bolečinam v srednjem delu stopala, ker so ušle z noge,« je povedala Tina K.
Mojco V. na nezgodo v coklah že 40 let spominja dolga brazgotina na stegnu. Pridelala jo je, ko se je v njih podala po žogico za badminton čez ograjo z žičnatim zgornjim delom.
Ko je začela razpadati Jugoslavija, so se za Kopitarno Sevnica začeli težki časi. Izgubila je večji del jugoslovanskega trga, kamor je izvažala največ izdelkov; poleg obutve so bili to lesena in plastična kopita, napenjači ter raztezači za čevlje. Izpad prihodkov je med drugim nadomeščala tudi s proizvodnjo stolov, ki jih je izdelovala v sodelovanju s tujimi kooperanti. K prestrukturiranju, ki je vodilo v bistveno zmanjšanje števila zaposlenih, so jo prisilili tudi veliki pretresi v obutveni industriji; največji je bila odprava kvot za uvoz obutve iz Kitajske na evropski trg.
Program lesene obutve je na srečo že pred koncem 90. let rešila inovacija mednarodnega merila: v togi podplat cokel so vstavili elastični pregib v območju podplatne blazinice. V Delovi dokumentaciji smo izbrskali članek iz leta 1988, v katerem piše, da je pregibni podplat izumil delavec kopitarne Slavko Zakšek; več o njem nam ni uspelo izvedeti. Kopitarna je bila po besedah direktorice marketinga Tatjane Šinkovec prva na svetu s to novostjo. Zanjo je pridobila patentne pravice za ves svet. Na žalost so te po dvajsetih letih potekle, patenta pa ni mogoče podaljšati, zato njihov pregibni podplat brez pravnih ovir kopirajo drugi proizvajalci lesene obutve, obžaluje Šinkovčeva.
Kot je razbrati iz članka, objavljenega v Delu leta 1978, so lesene spodnje dele cokel sprva izdelovali iz lahkega lesa afriškega abakija oziroma sambe, »del proizvodnje ekskluzivnih modnih modelov in ortopedska obutev« pa so bili »tudi iz bukovega lesa«. Bukov les je danes glavna surovina lesenega programa obutve. »Les je lahek in diha, hkrati pa je odličen toplotni izolator,« komentira Mojca Čanžar. Zgornji del cokle je iz naravnega mehkega usnja. Na vprašanje, kako se je klasična cokla v štiridesetih letih spremenila, Čanžarjeva odgovarja, da se je »tehnično razvila in preoblikovala na višjo raven, vendar v svoji osnovi ostaja pristna«.
Najbolje se prodajajo klasične bele cokle, ki se uporabljajo za zaščito zaposlenih v zdravstvu in sorodnih poklicih. Povpraševanju primerno so klasične cokle imune na modne smernice. Nekoliko se zrcalijo le v barvitih vzorcih na usnju, drugače pa so povsem zavile v segment lesene obutve pod blagovno znamko Clogs. Nekoč je bila višina lesenih pet cokel omejena na štiri centimetre, pete pri nekaterih modelih iz te blagovne znamke pa se vzpenjajo do desetih.
V kopitarni tudi redno sodelujejo z modnimi oblikovalci, s katerimi oblikujejo kolekcije manjših butičnih serij. Sodelovali so s hrvaškim oblikovalcem Maurom Massarottom, v zadnjem obdobju pa predvsem s slovenskimi. V tandemu z njimi so redni gostje modnih tednov v Ljubljani. Letos spomladi so izdelali lesene natikače v kombinaciji z naravnim krznom in usnjem za spomladansko kolekcijo Maje Štamol Droljc in jesensko Mojce Celin, za kolekcijo Petra Movrina pa so izdelali natikače s plutovinastim podplatom v usnju mat-lakiranega videza.
