Devet desetletij ameriških filmskih nagrad

Skoraj ni bilo podelitve nagrad, ki je ne bi v zgodovino zapisal kakšen škandal ali vsaj presenečenje.
Objavljeno
02. marec 2018 14.48
Simona Bandur, Saša Bojc
Simona Bandur, Saša Bojc

Prvega oskarja so podelili, še preden so nagrado tako poimenovali. Dobil ga je nemški igralec Emil Jannings, čeprav bi ga po številu glasov menda moral dobiti nemški ovčar Rin Tin Tin. Od takrat skoraj ni bilo podelitve nagrad ameriške filmske akademije, ki je ne bi v zgodovino zapisal kakšen škandal ali vsaj presenečenje, še vedno pa je zmagovalen lanski, ko je bil za najboljši film razglašen napačni nominiranec.

Po neznanem Oskarju in podobi mehiškega igralca

Kmalu po ustanovitvi ameriške filmske akademije leta 1927 so v losangeleškem hotelu Biltmore priredili večerjo, na kateri so sklenili, da bodo za filmske dosežke podeljevali tudi nagrade. Njeno oblikovanje so zaupali enemu najvplivnejših hollywoodskih ustvarjalcev, scenografu in umetniškemu direktorju podjetja Metro-Goldwyn-Mayer Cedricu Gibbonsu. Kipec golega viteza z mečem v rokah, stoječ na filmskem kolutu, ki takrat še ni bil znan kot oskar, je po njegovi skici in menda po živem modelu, mehiškemu igralcu izklesanega telesa Emiliu »El Indio« Fernándezu, leta 1928 izdelal losangeleški kipar George Stanley.

Prve kipce – tedaj so bili iz brona in pozlačeni – so podelili 16. maja 1929 na zasebni večerji v hotelu Hollywood Roosevelt v Los Angelesu. Kot prvi dobitnik se je v zgodovino vpisal nemški igralec Emil Jannings, ki se je pozneje proslavil z igranjem v nacističnih propagandnih filmih.

Čeprav se nagradi akademije za zasluge (Academy Award of Merit) od leta 1939 tudi uradno reče oskar, se je izgubil podatek, kako je zlati kipec dobil ta vzdevek. Ena najbolj razširjenih teorij je, da je za poimenovanje zaslužna knjižničarka filmske akademije Margaret Herrick, ki naj bi ob pogledu na kipec zatrdila, da je videti prav tak kot njen sorodnik Oscar. Zagotovo pa se je oskar v zapisani obliki prvič pojavil v članku hollywoodskega publicista Sidneyja Skolskyja o šesti podelitvi nagrad leta 1934, ko je kot najboljša igralka slavila Katharine Hepburn.

Do danes so podelili več kot tri tisoč kipcev. Sleherni tehta 3,856 kilograma in je visok 34,3 centimetra, vsak se ponaša s serijsko številko. Preventivno, da ne bi kaj predčasno prišlo v javnost, ploščico z imenom dobitnika in njegove zmagovite kategorije dobi šele po podelitvi. Prav tako nikoli ne vedo, koliko jih bodo zares podelili, saj ne vedo, koliko oseb je bilo zaslužnih za dosežek v posamezni kategoriji. Izdelava posameznega kipca, za katero zadnje dve leti skrbi newyorška umetniška livarna Polich Tallix, dokončajo pa jih pri podjetju Epner Technology, stane okoli štiristo dolarjev. Potem ko je bila vrsto let osnova iz kositra, obdana z bronom, nikljem, srebrom in pozlačena s 24-karatnim zlatom, pa je zadnja leta sredica spet prvotna, bronasta. Le med drugo svetovno vojno, ko je vladalo pomanjkanje surovin, so jih tri leta izdelovali iz mavca.

Vsak oskar mora biti brez napake, drugače ga zavržejo. Če se poškoduje ali izgubi sijaj, ga prejemniki lahko vrnejo v popravilo ali zamenjajo za novega. Toda od leta 1950 so prejemniki (in njihovi dediči) s pogodbo zavezani, da ga ne smejo prodati, ne da bi ga prej za skromni dolar (ta cena velja od leta 2015, prejšnja je znašala deset dolarjev) ponudili v odkup akademiji. Tisti pred letom 1950 so za vrtoglave vsote že zamenjali prvotne lastnike. Enega od rekordov je postavil pevec Michael Jackson, ki je kipec filmarja Davida O. Selznicka za najboljši film V vrtincu kupil za 1,5 milijona dolarjev, drugega režiser Steven Spielberg, ki je kipca Bette Davis in Clarka Gabla odkupil za skupaj okoli 1,36 milijona dolarjev – le zato, da bi ju podaril nazaj akademiji.

Tudi kipci so že poskrbeli za škandal. Tri tedne pred podelitvijo 72. nagrad leta 2000 so iz skladišča na industrijskem obrobju Los Anglesa v Kaliforniji ukradli 55 kipcev, 52 od teh pa je nato v smeteh v eni od obrobnih četrti odkril Willie Fullgear, ki se je preživljal z brskanjem po smeteh in preprodajo avtomobilskih nadomestnih delov. Policija je prijela dva kradljivca, najditelj Fullgear pa je od prevoznega podjetja Roadway Express, ki ni poskrbelo za zadostno varnost zlatih »mož«, dobil kar 50.000 dolarjev nagrade. Denar je, vsaj tako je napovedal, porabil za poplačilo sinovega posojila za hišo.

 

Prvi in (doslej) zadnji najboljši film


Prvega oskarja – pa čeprav takrat še ni imel tega imena – za najboljši film je dobil Wings (Krila) iz leta 1927. Nemi romantični vojni film, v katerem sta glavni vlogi odigrala Clara Bow in Charles »Buddy« Rogers, je bil z nagrado akademije ozaljšan še zaradi posebnih učinkov. Z njim se je, resda samo s stransko vlogo, v Hollywood prebil Clark Gable. Edini nemi film, ki je dobil najpomembnejšo nagrado akademije, je bil prebojen tudi zaradi tega, ker je prvi prikazal poljub dveh moških in je bil eden prvih s prizori golote. Pred dvajsetimi leti so ga restavrirali, ob lanski 90. obletnici pa ponovno izdali.

Do lanske podelitve se je v kategoriji za najboljši film zvrstilo skupaj 546 nominirancev. Zadnji, 89. zmagovalec je bil Mesečina (2016), ganljiva drama o odraščanju temnopoltega homoseksualnega fanta. Film, nominiran v osmih kategorijah, je dobil oskarja še za najboljšega igralca v stranski vlogi (izvrsten Mahershala Ali, na fotografiji desno) in najboljšo priredbo scenarija.

 


Za 90. oskarja se poteguje kar devet filmov: Najtemnejša ura, Lady Bird, Fantomska nit, Pokliči me po svojem imenu, Oblika vode, Zbeži!, Dunkirk, Fantomska nit, Zamolčani dokumenti in Trije plakati nad mestom.

 

Pet največkrat nominiranih igralk in igralcev

 


Letošnja nominiranka za najboljšo igralko Meryl Streep (v filmu Zamolčani dokumenti; fotografija v sredini) je na vrhu seznama igralcev, ki so se največkrat potegovali za prestižno nagrado akademije – letos je v igri namreč že enaindvajsetič. Prvič je bila nominirana za stransko vlogo v filmu Lovec na jelene (leta 1979), zlati kipec pa je zares prijela v roke na naslednji podelitvi, in sicer za glavno vlogo v filmu Kramer proti Kramerju (1980). Ponovno ga je osvojila za ravno tako glavni vlogi v Sofijini odločitvi (1982) in Železni dami (2012).

 


Na drugem mestu je Katharine Hepburn (1907–2003; na fotografiji zgoraj), ki je bila nominirana dvanajstkrat, a še vedno drži rekord v številu prejetih zlatih kipcev; dobila je štiri. Prvega je osvojila že ob prvi nominaciji – za film Morning Glory (Jutranja zarja, 1933), preostale pa pri zadnjih treh, in sicer za filme Ugani, kdo pride na večerjo (1967), Lev pozimi (1968) in Na zlatem ribniku (1982).

Prvi moški je na tretjem mestu. Jack Nicholson (na fotografiji desno) je bil nominiran 12-krat in osvojil tri oskarje – za Let nad kukavičjim gnezdom (1976), Čas nežnosti (1984) in Bolje ne bo nikoli (1997). V prvem in zadnjem je igral v glavnih vlogah, v drugem v stranski.

 


Naslednja na lestvici je spet igralka, Bette Davis. Med desetimi nominacijami je bila kot glavna igralka uspešna dvakrat, v Dangerous (1936) in Jezebel (1939).

Laurence Olivier (1907–1989) je bil za oskarja predlagan desetkrat, dobil pa ga je enkrat – kot igralec. Njegov absolutni uspeh je bil Hamlet, ki ga je režiral in v njem odigral glavno vlogo. Za oboje je bil nominiran in dobil oskarja za igro, prav tako je bil Hamlet tistega leta izbran za najboljši film, zato je dobil dva zlata kipca. Pa ne v roke, ker ga na prireditvi ni bilo.

Pet presenečenj

Portal IMDB je objavil lestvico dvanajstih presenečenj, izbrali smo jih prvih pet, čeprav bi se o tem lahko na dolgo in široko razpisali. Na prvem mestu je razglasitev najboljše igralke v stranski vlogi na 65. podelitvi leta 1993. Vsi so stavili na Vanesso Redgrave v filmu Howardov kot, dobila pa ga je Marisa Tomei (fotografija spodaj) za vlogo klepetave Mone Lise Vito v Mojem bratrancu Vinnyju.

 


Na podelitvi leta 1973 je bila konkurenca huda, za kipce sta se borila dva legendarna filma, Boter in Kabaret, toda za favorita je veljal prvi. Nominiran je bil v enajstih kategorijah, zmagal je v treh. Vsaj četrtega bi moral po mnenju kritikov osvojiti Francis Ford Coppola za režijo, toda akademija je izbrala Boba Fossa, režiserja Kabareta. Slednji je dobil deset nominacij in osvojil devet oskarjev.

Tudi leto 1977 je bilo bogato. Za najboljši film so se med drugimi potegovali Taksist, Vsi predsednikovi možje, TV mreža in Rocky (zgoraj). Oskarja je dobil … Rocky. To že davno ni več presenečenje, a se ga v obdobju pred oskarji spomnimo tako rekoč vsakič. Sylvester Stallone je bil nominiran za glavno vlogo, a ni zmagal. Kot Rocky Balboa je bil tekmoval še pred dvema letoma, tokrat v stranski vlogi v filmu Creed: rojstvo legende. Tudi tokrat ni bil uspešen.

 


Ena najbolj znamenitih izjav voditelja Jona Stewarta na podelitvi zlatih kipcev leta 2006 je bila: »Za tiste, ki doma štejete točke, naj vam pomagam: Martin Scorsese nič oskarjev, Three 6 Mafia eden.« Slednje je ime skupine raperjev, ki je dobila oskarja za pesem It's Hard Out Here for a Pimp v filmu Hustle & Flow in premagala favorizirano Dolly Parton s pesmijo Travelin' Thru v drami Transamerica. Eden najboljših filmov tistega leta je bil Letalec Martina Scorseseja, ki je bil nominiran v enajstih kategorijah, zmagal pa je v petih.

Prav tako šokantna je bila razglasitev najboljšega filma leto pozneje. Pričakovali so, da bo zmagal film o romanci med homoseksualnima kavbojema Gora Brokeback, toda akademija je izbrala dramo Usodna nesreča. Presenečen je bil celo njen režiser Paul Haggis.

Škandali

Prvi, ki je zavrnil nagrado akademije, je bil scenarist filma Noč po izdaji Dudley Nichols leta 1935, in sicer iz solidarnosti do združenja ameriških scenaristov (Writers Guild), ki je ravno takrat stavkalo. Leta 1940 je bila Hattie McDaniel prva temnopolta igralka, ki je dobila oskarja. Producenti so pred podelitvijo komaj prepričali akademijo, naj igralki dovolijo na prireditev. Tukaj so popustili, a jo posadili za mizo, ločeno od belskega občinstva.

Sidney Poitier je bil 24 let pozneje prvi temnopolti igralec, ki je osvojil nagrado za najboljšo glavno vlogo. Igralka Ann Bancroft mu je čestitala s poljubom na lica. Občinstvo je bilo zgroženo.

Leta 1973 je nagrado za najboljšega igralca dobil Marlon Brando (Boter). Na oder je v svojem imenu poslal indijansko igralko Sacheen Littlefeather, ki je nagrado zavrnila zaradi slabega odnosa Hollywooda do staroselcev.

Odmevala je tudi zmaga Romana Polanskega za najboljšega režiserja leta 2003. Nagrade seveda ni mogel sprejeti, ker je bil še vedno »na begu« zaradi posilstva mladoletnice leta 1977.

Podelitev 2016 je zaznamoval bojkot temnopoltih igralcev, saj je bilo vseh 20 nominiranih igralcev bele polti. #OscarsSoWhite.


A zmagovalni je gotovo lanski – nikakor ne tako družbeno angažiran, a odmeven in predvsem edinstven – spodrsljaj: Faye Dunaway in Warren Beatty (na fotografiji) sta za najboljši film razglasila Dežela La La, zmagal pa je film Mesečina.

 

Muzej akademije se odpira prihodnje leto

Muzej (ameriške filmske) akademije, ki ga je zasnoval Pritzkerjev nagrajenec, italijanski arhitekt Renzo Piano, in ga bodo odprli prihodnje leto, bo domoval v zgodovinski znamenitosti, današnji stavbi Saban Entertainment na vogalu bulvarja Wilshire in avenije Fairfax v Los Angelesu. Stavba, bolj znana kot May Company Building iz leta 1939, je spomeniško zaščitena kot zgleden primer pozne artdecojevske arhitekture in je bila zadnji dve desetletji kot del sosednjega muzeja umetnosti Lacma namenjena razstavam.

Renzo Piano se je pri iskanju arhitekturne rešitve opiral na poslanstvo muzeja – predstaviti tovarno sanj in dati obiskovalcem priložnost, da pokukajo za veliko platno, v ustvarjalni svet filmske produkcije. Ta se jim bo predstavljal na več kot 4500 kvadratnih metrih in v šestih nadstropjih, med drugim skozi razstavne galerije, učni (snemalni) studio in kinodvorano z 288 sedeži. Stavbi bodo kmalu dodali okrogli prizidek, podoben letečemu krožniku, v katerem bo kinodvorana s tisoč sedeži, v njej pa nameravajo gostiti premiere in druge dogodke z vodilnimi svetovnimi filmskimi ustvarjalci. Na vrhu bo imela teraso za razgledovanje po hollywoodskem gričevju.

 


Muzej akademije bo razstavljal predmete iz zbirke Ameriške akademije filmskih umetnosti in znanosti, ki vsebuje več kot 12 milijonov fotografij, 190.000 filmskih in videoposnetkov, 80.000 scenarijev, 61.000 plakatov in 104.000 elementov filmske produkcije ter več kot 1600 zbirk filmskih legend, kakršne so bile Cary Grant, Katharine Hepburn in Alfred Hitchcock. Vse od leta 2008 kupujejo predmete, povezane s filmi; od elementov filmske tehnologije, kostumov, ličil in lasulj do promocijskega gradiva, spominkov in nagrad. Doslej so nabrali okoli 2500 kosov. Akademija se ponaša s številčno zbirko kipcev, ki so jim jih »vrnili« nagrajenci ali njihovi družinski člani.

Vse od napovedi odprtja muzeja leta 2012 (graditi so ga začeli tri leta pozneje) zbirajo sredstva za ta 388 milijonov dolarjev vreden projekt in do oktobra lani so zbrali večino: dobrih 300 milijonov dolarjev.

Kipci za otroke


Manj znano je, da so podeljevali tudi pomanjšane različice oskarjev, kot posebne nagrade za mlade igralce. Leta 1935 ga je prejela šestletna Shirley Temple (na fotografiji), do leta 1962, ko so to kategorijo ukinili, pa jo je prejelo še enajst, med njimi Mickey Rooney in Judy Garland.

Visoka moda (z odkloni) na rdeči preprogi

Rdeča preproga v Hollywoodu je gotovo eno največjih izložbenih oken in oglaševalskih platform za modno industrijo, zato na njej desetletja s svojimi unikatnimi kreacijami vztrajajo najprestižnejša imena tega posla: Givenchy, Valentino, Chanel, Yves Saint Laurent, Armani Privé, Dior, Atelier Versace, Balenciaga, Lanvin in Louis Vuitton, pa tudi domača, ameriška Halston in Tom Ford. Pogosto se zvezdnice in dobitnice prestižnih kipcev za to priložnost oblečejo v vintidž kreacije slavnih modnih oblikovalcev in modni tisk zadnje dni kar tekmuje v sestavljanju lestvic najbolje oblečenih zvezdnic vseh časov na hollywoodski rdeči preprogi. Na njih po izbruhu afere Weinstein ni več kreacij modne hiše Marchese, ki jo je ustanovila njegova žena Georgina Chapman.

V zgodovino se je vpisalo tudi nekaj nenavadnejših oprav. Med njimi je dvodelni prosojen hlačni komplet Arnolda Scaasija, v katerem je Barbra Streisand leta 1969 prišla po oskarja za vlogo v filmu Funny Girl (Zabavno dekle). Krpice debelejše tkanine so pokrile njene zgornje obline, toda tanka prosojna tkanina je pod reflektorji ustvarjala vtis, kot da je gola, kar je bilo za takratno konservativno hollywoodsko modno sceno nekaj precej drugačnega.


V modni spomin 80. let, s podelitve oskarjev leta 1986, se je vtisnila Cher (fotografija levo) z zelo ikonično kreacijo, pod katero se je podpisal Bob Mackie, znan kot oblikovalec bleščečih kostumov za hollywoodske zvezdnice. Cher je odel v opravo, podobno brazilskim plesalkam na največjem karnevalu v Riu de Janeiru. Svetleč karast nedrček je kombiniral z nizko spuščenimi hlačami, ki jih je prekrivalo v pasu nazobčano krilo, vse to pa je razkrivalo predvsem boke. Za piko na i je bilo razkošno naglavno okrasje. »Brez Boba bi bila ... pav brez perja,« je Cher povedala o dolgoletnem sodelovanju z Mackiejem.

Vstop v novo tisočletje je leta 2001 vidno zaznamovala islandska pevka Björk (fotografija desno) z ikonično labodjo kreacijo makedonskega modnega oblikovalca Marjana Pejoskega, ki pod znamko KTZ ustvarja v Londonu. Björk jo je pred gostovanjem v Hollywoodu oblekla za canski filmski festival leto prej, nosila jo je na turneji Vespertine in tudi na naslovnici leta 2001 izdanega istoimenskega albuma. Še bolj kot obleka, ki ima na Wikipediji svoje geslo, pa je bila odmevna pevkina odločitev, da je na preprogo spuščala jajca. To pa zato, ker je menda predvidevala, da se bo podelitve filmskih nagrad udeležila prvič in zadnjič, zato je želela, da je njen prispevek vsaj takrat ploden.

 


Pa še ena živalska se je dogodila v zgodovini podelitve filmskih nagrad: leta 1948 je iz ene od limuzin pred dvorano Shrine v družbi fotografa izstopila gorila (oziroma človek v tej opravi). Odbrzela sta mimo gostov in se kljub vratarju prebila v dvorano, pet minut zatem pa so ju prijeli varnostniki.