Doktor na motorju

»Saj ne vem, ali naj bom srečen ali zaskrbljen zaradi dejstva, da je to že moja 20. tekmovalna sezona,« je pred časom v svoji značilni angleščini z močnim italijanskim naglasom razmišljal legendarni dirkač.

Ikona motociklizma, blagovna znamka, brez katere si dirk elitnega motociklističnega razreda moto gp sploh ne kaže več predstavljati. Vse odkar je leta 1996 z Aprilio debitiral v razredu s 125 ccm motorji, je kot inventar med najboljšimi, naj bo to s Hondo, Yamaho ali Ducatijem. Njegov širok nasmešek je bil od nekdaj nalezljiv, otroška razposajenost ga ni zapustila niti pri 36 letih, sam pa zato še dolgo ne bo zapustil src navijačev, ki jih ima ogromno po vsem svetu. Številka 46 je že šla v anale in bo vedno simbol bržkone najboljšega dirkača vseh časov – Valentina Rossija.

V teh dvajsetih letih je že postal del zgodovine, a hkrati na motorju redno skrbi za to, da je še vedno realna grožnja tekmecev v sedanjosti. Da bo še nekaj let celo dirkaška prihodnost. Navsezadnje je bil prav on tisti, ki je lani končal kot drugi za neulovljivim španskim mladeničem Marcom Marquezom, v katerem Rossi vidi sebe v mladih letih. Poleg tega je na začetku te sezone navdušil že z dvema zmagama, 109. in 110. v karieri. Zlasti ob slednji je znova navdušil z nekaj fantastičnimi manevri, ko se je iz ozadja prebil mimo mladega španskega tekmeca. Bil je vzhičen ob nenadejanem zmagoslavju, evforično poskakoval v zrak in se metal v naročje svojih mehanikov. Kot da ne bi zmagal že tolikokrat doslej. »To je strast, ki vedno raste. Dirkanje je moje življenje, nikoli mi ne manjka želje skočiti na motor. Veliko stvari se je sicer v teh letih spremenilo, naprej me vlečejo različne stvari. Ko sem bil mlajši, sem bil drugačen, a adrenalin na motorju je bil enak,« je pojasnjeval z žarom v svojih velikih očeh.

Kako so sijale šele tistega dne, ko ga je oče Graziano, prav tako dirkač, prvič posadil na motocikel. Valentino je iz domače Tavullie (70 km od Ancone), kamor se še vedno rad vrača, šel odločno po očetovih stopinjah, številko 46 pa prevzel prav od očeta, ki je z njo nastopil na nekaj dirkah svetovnega prvenstva. Odtlej ni veliko zaviral, četudi je dober občutek za upočasnjevanje ena njegovih najboljših vrlin na motorju. S polnim plinom je odšel po svoj prvi naslov svetovnega prvaka (1997, 125 ccm), drugega dodal dve leti pozneje v težji kategoriji z 250-kubičnimi motorji, nato pa leta 2001 začel svoj pohod v elitnem razredu moto gp še do sedmih, skupno pa devetih kron; zadnjo od njih je osvojil leta 2009. Bilo je sicer tudi nekaj težkih let. Padci, poškodbe, neposrečen prestop k Ducatiju, kamor je odšel po dolgih in plodnih letih sodelovanja s Hondo in Yamaho. Čeprav je s to potezo neizmerno osrečil rojake, je po dveh sezonah ocenil, da je bil to edini spodleteli izziv v njegovi karieri. »Japonci so drugačni, drugače razmišljajo. Ko sem imel kakšno pripombo glede motorja, so takoj ukrepali in skušati izboljšati dirkalnik. Pri Ducatiju pa mi niso zaupali, bilo je veliko užaljenosti, ko sem imel kakšen pomislek. A ni mi žal, da sem poskusil,« se je ozrl v sezoni 2011 in 2012, po katerih se je nato vrnil v Yamaho. Če bi imel na izbiro ostati z Ducatijem ali končati kariero? »Bi končal.«

Vprašanja o svoji prihodnosti in potencialni upokojitvi prejema ves čas, a za zdaj pravi, da bi lahko tekmoval tudi pri 40 letih. »Naš šport ni atletika, imamo srečo, da lahko dolgo ostanemo na vrhu. Zakaj pa ne, če bom le zdrav in dobro treniral,« se je nadejal. »Ljubim svoje delo, to je moje poslanstvo. Zlasti rad pomagam mehanikom v ekipi, to me na dirkah navdaja s še več energije.«

Ko je kot neukrotljivi mladenič začel navduševati s svojimi drznimi manevri na motorju, je slava prinesla škandale, ljubezenske afere, a je Rossi dokaj varno priplul na varno med vsemi čermi. Leta so ga umirila, zresnila. Nekaj časa je živel v Londonu; ko je v domovini postal »neke vrste ujetnik svojega naroda«, ni več prenesel, da so mu ljudje sledili na vsakem koraku. Zato zdaj še veliko bolj ceni domačo Tavullio, kjer preživlja čas z družino, prijatelji in dekletom, manekenko Lindo Morselli. Govori tudi o očetovstvu, to je prva vloga, ki si je želi po koncu športne kariere. »S časom sem se dobro naučil obvarovati svoje zasebno življenje. Lahko sem zgradil svoj majhen svet,« je dejal in dodal, da se je v vseh teh letih tudi odnos navijačev spremenil. »Ljudje so te že navajeni, ni več takšne evforije, kot je bila na začetku. Vsi nekako kažejo večje spoštovanje. Včasih se mi zdi, da se kakšnim navijačem zdim kot stari prijatelj, saj me ves čas videvajo.«

Kot staremu mačku v karavani mu ni lahko. Mlajši tekmeci pritiskajo, sam se mora ves čas nadgrajevati »kot mobilni telefon, ki ga moraš posodabljati z najnovejšo tehnologijo«. »Naš šport se je od mojih začetkov močno spremenil. Nekdaj je bilo vse veliko bolj sproščeno. Zdaj imamo bolj stroge urnike, zgodaj moramo v posteljo, nič alkohola, moral sem se malo spremeniti,« se je v svojem slogu nasmejal »The Doctor«, čigar atributi so zdaj pač izkušnje. »Ko si starejši, več razmišljaš, bolj se zavedaš, kaj se lahko zgodi. A imaš izkušnje. Si bolj miren, znaš biti potrpežljiv in bolje prenašaš pritisk. Nekatere vrline z leti padajo, druge pa rastejo.«

Množice še vedno obožujejo pozitivnega in nasmejanega »doktorja na motorju« – vzdevek je dobil, ko je na motorju dosegel najvišjo možno kakovostno raven. »Doktor je v Italiji nekdo, ki je pomemben, spoštovan,« je dejal njegov oče Graziano, čigar nasveta, naj vedno poišče enostavno rešitev in ne komplicira, se še vedno trdno drži.

Bilo je obdobje, ko je bil zasičen z motorji, razmišljal je o prestopu v formulo 1 in Italija je bila na nogah. A je nato našel nove izzive na motorju. Zdaj pravi, da bo dirkal, dokler bo menil, da lahko zmaguje. Ali bo dohitel Giacoma Agostinija in njegov rekord 122 zmag, je težko reči. A če kdo, potem je gotovo Rossi pravi za to nalogo. •