Dovršeno enostavno

Poslovil se je oblikovalec Richard Sapper (1932–2015)

čet, 07.01.2016, 18:00

Richard Sapper, italijanski arhitekt nemškega rodu je večino ustvarjalnega življenja preživel v Milanu. Velja za enega najpomembnejših oblikovalcev svojega časa, čigar izdelki so predstavljali posrečeno kombinacijo tehnične dovršenosti, inovativnosti, enostavne forme in duhovitosti.

V oblikovalskih muzejih po svetu je več kot petnajst izdelkov s podpisom oblikovalca, ki je življenjsko pot sklenil na silvestrovo. Prejel je vrsto mednarodnih oblikovalskih priznanj: Italijani so ga kar desetkrat počastili z nagrado compasso d'oro, prejel je nemški nagradi iF Product Design Award in Gute Form, zlato medaljo na ljubljanskem Bienalu industrijskega oblikovanja, Lucky Strike Designer Award fundacije Raymond Loewy, leta 2012 pa mu je Nemčija podelila križec za zasluge za narod. Direktor londonskega Muzeja oblikovanja Deyan Sudjić je Sapperja označil kot človeka, ki ga ceni zaradi njegove inteligence, človečnosti in izjemnega občutka za detajle.

Kot otrok je bil nadarjen risar, vendar ga je oče slikar prepričal, naj se raje odloči za študij česa drugega. Diplomiral je na münchenski ekonomski fakulteti, poleg financ pa so ga zanimali še filozofija, anatomija in grafika. Kljub temu da nikoli ni obiskoval šole za oblikovanje ali arhitekturo, je kasneje pogosto predaval o oblikovanju na najbolj uglednih institucijah. Svojim študentom nikoli ni poskušal pisati receptov za uspeh, ker so ti vedno drugačni, kot je govoril, treba je biti zgolj vztrajen in poskušati.

Kot oblikovalec je najprej začel delati v dizajnerskem oddelku Mercedes-Benza, kjer je za legendarni športni kupe 300 SL oblikoval zunanje ogledalo. Transportna sredstva so vse življenje ostala njegova ljubezen. Leta 1958 se je preselil v Milano, ker ga je v svojo pisarno povabil italijanski arhitekt Gio Ponti. Leto kasneje je postal njegov partner italijanski arhitekt in oblikovalec Marco Zanuso, s katerim sta s presledki skupaj delala 18 let. Za podjetje Brionvega sta ustvarila televizijska sprejemnika Doney in Algol ter legendarni radijski sprejemnik TS 502, podpisana pa sta tudi pod Kartellov stol K-1340.

Med Sapperjeve komercialno najbolj zanimive izdelke sodi namizna luč Tizio. Za italijansko podjetje Artemide jo je oblikoval leta 1972 in danes velja za oblikovalsko klasiko, ki jo hranijo vsi pomembni muzeji oblikovanja na svetu. Z eksperimentiranjem je prišel do oblike, ki že sama omogoča funkcijo. Luč se namreč ponaša z izjemno prilagodljivostjo, saj je njen svetlobni snop mogoče usmerjati po mili volji. Zaradi posebnega sistema uteži, ki zagotavlja njeno stabilnost, pa jo je mogoče premikati na štirih koncih. Stoji lahko skoraj v vsakem položaju in tako svetlobo usmeriti v točno določeno polje. Tizio pa ni le oblikovalski dosežek, temveč tudi tehnološki, pri čemer je še posebej občutiti Sapperjeve nemške korenine. Vir svetlobe je halogenska žarnica, kakršne so včasih uporabljali v avtomobilski industriji in je Sapperju omogočila odstranitev žic. Uporabil je transformator, ki omrežno napetost pretvori z 220 voltov na dvanajst. Zaradi tega lahko električni tok teče kar po kovinski konstrukciji luči. Tizio je še vedno na seznamu prodajnih uspešnic podjetja Artemide, na voljo je v dveh velikostih, v izvorni črni barvi, ki so ji v zadnjem času dodali še belo, srebrno in zlato različico ter z različnimi vrstami podstavkov.

Za Sapperjevo oblikovanje je značilna izjemna raznolikost, v karieri je oblikoval tako rekoč vse, od jedilnega pribora do računalnika in avtomobila. Pogosto je oblikoval kaj za čisto svoje osebne potrebe, denimo strgalnik za sir. Največji sloves je dosegel z že omenjeno namizno lučjo Tizio in drobnimi gospodinjskimi pripomočki, ki jih je oblikoval za italijanskega proizvajalca drobnih gospodinjskih izdelkov Alessi. Podjetje ga je najelo leta 1978, da bi zanje oblikoval prvo v seriji Alessijevih kultnih kafetjer z oznako 9090. Leta 1983 je oblikoval čajnik št. 9091 z melodično piščalko iz medenine na vrhu, leta 1992 pa nenavaden čajnik Bandung, ki je po obliki spominjal na likalnik. Leta 1986 in 2009 je oblikoval celoten set kuhinjske posode Cintura di Orione pri čemer se je posvetoval z različnimi kuharskimi šefi in eksperti za gastronomijo. Kavno čajno serijo za Alessi je zaključil leta 1997 z aparatom za ekspreso Coban in jedilnim priborom RS01. Sledilo je sodelovanje s podjetji kot so B&B Italia, Castelli, Heuer, IBM, Kartell, Knoll International, Lenovo, Lorenz, Magis, Molteni Unifor in Pirelli.

V svoji karieri je veliko časa namenil raziskovanju in oblikovanju transportnih sredstev in komponent, nenazadnje je kariero začel v avtomobilskemm salonu. S Fiatom je sodeloval pri eskperimentiranju z novimi avtomobilskimi elementi, posebej pri sistemu pnevmatičnih odbijačev, ter s Pirellijem pri razvoju samih pnevmatičnih struktur. Leta 1972 je skupaj z arhitektom Gaeom Aulentijem naredil študijo razvoja novega urbanega transportnega sistema, s čimer je sodeloval na milanskem trienalu leta 1979. Študija je vsebovala tudi oblikovanje avtobusa, ki bi ga izdeloval Fiat, ter je vključeval poseben prtljažnik, na katerega bi potniki avtobusa lahko naložili svoja kolesa, s katerimi bi se pripeljali in odpeljali s postaje. Sapperjevo raziskovanje na področju transportnih sredstev je doseglo vrh z oblikovanjem ultra lahkega kolesa Zoombike, ki je temeljilo na tehnologiji zlaganja letalskih koles v podvozja letal ...

Kolo, ki sicer ni več v proizvodnji, je bilo mogoče zložiti skupaj na podoben način kot dežnik in ga enostavno spraviti v avtomobilski prtljažnik. Svoja oblikovalska raziskovanja je vedno usmerjal v prihodnost, v čas, ki prihaja. »Kot oblikovalec nikoli ne gledam nazaj, temveč vedno naprej. Živimo v času izredno hitrega napredka na vseh področjih. Verjetno se bo v naslednjih desetih letih spremenilo precej več, kot se je v zadnjih dvajsetih, « je vizionarsko dejal.

Leta 1980 je dobil službo oblikovalskega svetovalca v IBM, ki je takrat začel izdelovati prenosne računalnike. Med njegovimi izdelki je bil denimo prenosnik ThinkPad 700C iz leta 1992, ko je tradicionalno biserno sivo barvo računalnika zamenjal z elegantno črno. Minimalistična črna školjka je vsebovala presenečenje – majhen rdeč gumb na tipkovnici za kontroliranje drsnika (kasneje je delo nadaljeval za družbo Lenovo, ki je kupila IBM).

V intervjuju za dizajnerski spletni portal dezeen.com je povedal, da ga je k sodelovanju povabil tudi Steve Jobs, da bi delal za Apple, vendar je ponudbo odklonil. »Okoliščine niso bile primerne, saj se nisem želel preseliti v Kalifornijo. Tu sem delal zanimive stvari, ki jih nisem želel opustiti.«

Prijavi sovražni govor