Tiskane izdaje
Flamsko slikarstvo na ozemlju današnje Belgije in Nizozemske v zgodovini velja za tisto tradicijo v umetnosti Evrope, ki se je najbolj približala umetnosti italijanske renesanse. Flamski umetniki so pogosto potovali v Italijo, začetnik flamske tradicije Jan van Eyck je nekaj časa tam tudi živel.
Navdih je bil vzajemen, saj so bili Flamci mojstri upodabljanja krajine in interjerja, v čemer so jih posnemali celo Italijani. Vsaka dežela je razvila svoj način upodabljanja, pri čemer je bil italijanski zgled samo napotek k novemu odnosu do umetnosti, ki je povsem prevzel Evropo 15. stoletja. Umetnost 21. stoletja splošna javnost najbolje prepozna v modi in tu se flamske in italijanske poti znova srečujejo.
Dries Van Noten se je rodil v družini krojačev in trgovcev s suknom. Njegov oče je imel v lasti trgovino z oblačili za moške, stari oče pa je bil krojač. Diplomiral je leta 1980 na kraljevi akademiji lepih umetnosti v Antwerpnu, šest let pozneje pa je predstavil svojo kolekcijo oblek za moške v Londonu kot del kolekcije avantgardnega modnega kolektiva iz Antwerpna Antwerp Six, ki ga je v osemdesetih sestavljalo šest belgijskih modnih oblikovalcev, kolegov z akademije, poleg Driesa še Walter van Beirendonck, Ann Demeulemeeste, Dirk Van Saene, Dirk Bikkembergs in Marina Yee. Kolekcija je prepričala vodstvo blagovnice Barneys iz New Yorka, ki odslej redno naroča njegova oblačila. Danes je Dries uveljavljen in samostojen modni oblikovalec, ki naredi štiri kolekcije na leto za moške in ženske.
Živi in dela v Antwerpnu, bogatem zgodovinskem mestu, ki danes velja za četrto največje pristanišče na svetu in drugo v Evropi, za nizozemskim Rotterdamom. Njegovo modo definirajo barve, raznoliki vzorčni potiski, tkanine in njihovo plastenje.
Foto: Reuters
Modna znamka Dries Van Noten ne ponuja visoke mode, vsi modeli so konfekcijski. »Morda sem malo naiven, vendar mi ni všeč ideja, da bi na modni pisti razkazoval oblačila, ki se jih potem ne bi dalo kupiti v trgovini,« pravi Dries.
Prvo je odprl leta 1989 v domačem Antwerpnu in jo razglasil za svojo modno palačo. Sledili sta trgovini v Hongkongu in Tokiu. Leta 2007 je odprl trgovino v Parizu, ki sta jo skupaj s partnerjem Patrickom Vangheluwejem opremila s starinami, saj sta oba navdušena zbiratelja. Danes njegova oblačila prodajajo v 400 trgovinah po svetu z letnim izkupičkom okrog 30 milijonov evrov.
Modni svet njegovo modo ocenjuje kot ekscentrično, kar je bržčas posledica njegovega odklona od splošno sprejetega in močno čaščenega minimalizma v devetdesetih letih 20. stoletja. Na začetku drugega tisočletja, ko je bila modna srenja že naveličana pustega minimalizma, je postala strpnejša do oblikovalcev Driesovega tipa in silovitosti njegove barvne estetike.
Danes so njegove domiselne modne igrarije spet v središču zanimanja modne javnosti. Leta 2005 ga je ameriški New York Times razglasil za enega od modnih kreatorjev z največ možgani, leta 2008 pa je prejel še ameriško priznanje za najboljšega tujega oblikovalca, ki ga podeljuje ameriški svet za modno oblikovanje. Istega leta je za podelitev oskarjev oblekel britansko igralko Cate Blanchett, ki je vse odtlej njegova zvesta stranka in tudi na drugih rdečih preprogah nosi njegove kreacije.
Foto: Reuters
Dries Van Noten je drugo ime za barve in vzorce. Njegova oblačila zaradi obilja spominjajo na ljudsko oblačilno folkloro. Uporablja materiale, ki lepo drsijo ob telesu in ga oblikujejo, kot so jersey in različne pletenine, zelo rad pa ima tudi lesk svile, iz katere običajno kroji kratke plaščke ali dolge telovnike.
Njegova oblačila so sestavljena iz več plasti, čez hlače ali krilo spadata jakna oziroma jopica ali daljši plašč. Van Noten obilno črpa iz orientalske estetike; ne le barve in vzorci, všeč so mu tudi kroji iz Indonezije, Indije in Tihomorskih otokov, kot sta tradicionalni oblačili sarong in sari. Obe imata izrazito demokratičen značaj, saj dopuščata vrsto kombinacij z drugimi kosi, ki se nosijo pod ali nad osnovno obleko.
Foto: Reuters
Za Driesova oblačila je značilna eklektičnost tako v krojih kot barvah in vzorcih, ki so med seboj temeljito pomešani. Odkod Dries jemlje navdih, je lahko in težko odgovoriti obenem, saj je že na prvi pogled jasno, da je njegova kolekcija sestavljena z vseh vetrov, z vzhoda in zahoda, severa in juga. Morda jug v njegovih oblačilih vseeno malo prednjači, česar pa ni mogoče reči zagotovo, saj za Belgijo in sosednjo Nizozemsko velja, da sta v stoletjih svoje kolonialne oziroma trgovske zgodovine (Antwerpen je največji razcvet dosegel v 16. stoletju) ponotranjili tisto specifično orientalsko strast do barv, ki je sicer zagotovo ne bi mogli najti v flamskem dednem zapisu.
Čudaška oblačila, ki jih kreira, imajo zaradi vseh elementov, ki jih vsebujejo, podobno kot umetniške slike flamskih slikarjev zelo čustveno dimenzijo. Če drugega ne, terjajo veliko pozornosti, da dojameš, kaj vse ti ponujajo, in ob raziskovanju Driesove silne tekstilne kombinatorike se na oblačilo nehote navežeš.
Foto: Reuters
Čeprav ga modni svet časti kot avantgardnega modnega umetnika, Dries uživa v zelo tuzemskih in skoraj banalnih stvareh, kot je recimo košnja trave pred domačo hišo nekoliko izven Antwerpna.
Najsrečnejši je, ko se vrne iz pisarne domov in sede na svojo traktorsko kosilnico. Ne gre za kakšno statusno potrebo po brezhibno urejeni zelenici kot v katerem od ameriških bogataških predmestij, temveč za resnično meditacijo. »Košnja me pomirja. Tudi takrat, ko imam največ dela, si želim predvsem, da bi šel domov in za kakšno uro sedel na svoj traktor. Nič mi ni treba razmišljati. Na košnjo se lahko popolnoma osredotočim in odmislim druge težave,« pravi.
O osebnem življenju sicer ne govori rad, dom je zanj svetišče, zato ga ne pusti fotografirati. »Moje osebno življenje je na ogled v mojih kolekcijah, hišo pa bi rad ohranil zase,« pravi. Poleg tega je še nekaj drugega, kar ga pri košnji trave navdušuje – takoj lahko vidiš rezultate svojega dela. Vrt ga obenem povezuje z otroštvom, čeprav je takrat delo na vrtu sovražil.
Njegov oče je bil obseden z urejanjem vrta in vsako poletje mu je moral pomagati pri tem delu. Rekel si je, da sam nikoli ne bo imel vrta, ampak zarečenega kruha se največ poje ... »Ko si starejši, so stvari drugačne,« razmišlja danes. Seveda ni toliko domišljav, da bi se primerjal ali tekmoval z očetom. Njegov nivo je košnja trave, umetniški angažma, kot sta gojenje rož in obrezovanje žive meje, pa prepušča svojemu vrtnarju, saj ima sam z »obrezovanjem« rož v obliki tekstila dovolj dela v pisarni. Vendar pa noče, da bi vrtnar opravil vse delo, ker potem lastnik od svojega vrta nima nič, razen da ga tiho in vdano opazuje skozi okno.
