Druga najvišja stolpnica v Italiji

Pred dobrim mesecem so v Torinu uradno odprli novo veličastno mestno ikono, nebotičnik Torre Intesa Sanpaolo, ki s 166 metri predstavlja drugo najvišjo stolpnico v Italiji. Na prvem mestu je še vedno znamenita Mole Antonelliana prav tako iz Torina, ki so jo po načrtih Alessandra Antonellija začeli graditi leta 1863, dokončali pa so jo po arhitektovi smrti in združitvi Italije leta 1889. Novo stolpnico, ki je bila zgrajena po načrtih italijanskega arhitekta Renza Piana, je naročila domača bančna skupina Intesa Sanpaolo iz Torina, ki je v objekt preselila svoje centralne upravne prostore, sicer pa sta investitorja v projektu družbi Rizzani de Eccher in Swiss Implenia. Projekt je bil javnosti predstavljen že novembra 2007, vendar se je odločitev o gradnji zavlekla za dobro leto dni zaradi nasprotovanja nekaterih mestnih svetnikov višini objekta in vplivu, ki bi ga tako visoka stolpnica lahko imela na urbani horizont mesta, ki ga sicer krasi dober meter višja občudovana mestna ikona Mole Antonelliana.

Poslopje je na robu zgodovinskega jedra mesta, v bližini postaje Porta Susa na križišču cestnih bulvarjev Corso Inghilterra in Corso Vittorio Emanuele II., to je območje, ki predstavlja najpomembnejšo strateško cono v mestu. Pomemben del območja so zelene površine z razširitvijo obstoječega vrtnega parka Giardino Nicola Grosa, ki so ga dvignili in spremenili v igralni park z drevesi ter zelenicami, ki vrt povezujejo s sosednjimi objekti. Dostop do vrta z bulvarja Corso Inghilterra omogoča javna galerija, ki prečka vhodno avlo stolpnice. Zelene površine so pomemben del novega poslovnega središča Torina, ki je v nekakšnem zelenem sendviču, saj so tudi zgornja tri nadstropja na vrhu stolpnice zazelenjena. Rastlinjak je povezan s panoramsko restavracijo in razgledno teraso, ki zagotavlja razgled na vse strani mesta.

Stolpnica je zgrajena po sodobnih principih gradnje in predstavlja okoljski laboratorij ter urbani izziv za mesto. Renzo Piano jo je označil kot bioklimatsko poslopje, ki se ponaša z naravnim prezračevanjem in hlajenjem, obenem pa bodo znatno količino energije, potrebne za njeno obratovanje, proizvedli s fotovoltaičnimi paneli, nameščenimi na južni fasadi. V novi torinski stolpnici je dovolj poslovnih prostorov, da bo v njih našlo zaposlitev več kot 2000 ljudi, v hiši pa je tudi več dvoran za rekreacijo. Obvezen del vsakega poslovnega objekta je večnamenska dvorana za različne prireditve in poslovna srečanja. Je v spodnji etaži stolpnice in se razpostira čez štiri nadstropja, s čimer predstavlja enega od zanimivejših arhitekturnih elementov v sicer razmeroma klasično zasnovani stavbi. Namenjena je tako poslovni kot širši javnosti.

Hiša je zasnovana kot transparenten objekt z izrazito vidno konstrukcijo, kar je značilnost arhitekture Renza Piana, obenem pa je ta konstrukcija razkrita na način, ki celotni zgradbi daje posebno lahkotnost in zračnost. Vidnost konstrukcije je zaznamovala že prvo poslopje, s katerim je Piano zaslovel – sloviti pariški Center Pompidou, zgrajen v letih 1971–1977, ki velja za eno najodmevnejših muzejskih arhitektur 20. stoletja in jo je ustvaril skupaj s soavtorjem, britanskim arhitektom Richardom Rogersom. Tedaj je kot temeljni material uporabil jeklo in konstrukcijo objekta, ki spominja na velikanski stroj, pustil golo. Objekt je razgibal z barvami; ne nazadnje gre za center kulture in umetnosti. Hiša je postavila na glavo arhitekturno prakso ter Pianu zagotovila spodobno kariero, ki jo je leta 2012 kronal z gradnjo najvišjega nebotičnika v Evropi, 306 metrov visokega londonskega Sharda.

Arhitektura nove torinske stolpnice je posnetek 40 let starejšega Pompidouja, če pročelje objekta pogledamo nekoliko bolj od blizu, odstranimo barve in se omejimo zgolj na osnovno svetlo sivo barvo konstrukcije, namesto v širino pa ga raztegnemo v višino. V projektih zadnjih let je Piano pomembno mesto dal svetlobi, ki definira večino njegovih lahkih konstrukcijskih arhitektur v kombinaciji tankih jeklenih nosilcev in stekla, kar velja tudi za najnovejšo torinsko stvaritev.

Renzo Piano slovi kot arhitekt, ki ni privrženec novega arhitekturnega radikalizma, temveč se drži klasičnih pravokotnih profilov in jasne geometrijske logike gradnje. Njegova arhitektura spominja na Armanijevo filozofijo v modi. Je jasna, prefinjena, zračna, mirna in svetla in premore nezamenljivo čutnost. Vse to pa se morda utegne že kmalu spremeniti, kajti Piano pri šestinsedemdesetih že napoveduje nov izziv – v Portlandu v angleškem Dorsetu, ob tamkajšnji jurski obali z neštetimi klifi, geološkem spomeniku, ki je vpisan na Unescov seznam naravne dediščine in obsega kar okoli 150 kilometrov, bo namreč gradil muzej dinozavrov. Imenoval se bo Jurassica, odprli pa naj bi ga do leta 2020.