Fant iz ulice Gluck

Osem desetletij legendarnega italijanskega zvezdnika Adriana Celentana

pet, 12.01.2018, 18:00; spremenjen: 18:00

»Ni ga lahko dobiti na telefon, niti prijateljem. Zadnjič sva se slišala pred kakšnim mesecem in imel sem ga priložnost vprašati, česar ga nisem še nikoli: ali ima morda še kje vsaj del moje priredbe Pregherò,« je o Adrianu Celentanu, italijanski glasbeni in televizijski legendi, ki je te dni praznoval 80. rojstni dan, povedal njegov prijatelj, prav tako glasbenik Ricky Gianco. Ta je bil v resnici zaslužen za prvo verzijo italijanske priredbe uspešnice Elvisa Presleyja Stay with me, ki nikoli ni bila objavljena. Genij in makiavelist, kakršen je po besedah Gianca (bil) Celentano, je s svojim talentom in priljubljenostjo pesem kar sam naredil za uspešnico. Za Giancovo prvo verzijo pa rekel, da je tako kot kup drugih stvari končala v požaru v njegovem skladišču. Gianco je sicer napisal njeno nadaljevanje Tu vedrai, a ta seveda ni bila tako revolucionarna kot Pregherò.

Celentano se je oboževalcem tudi na svojem blogu zadnjič javil avgusta lani s pismom svojemu nečaku Brunu Periniju, novinarju in piscu njegove biografije z naslovom Memorie di zio Adriano (Spomini strica Adriana), ki jo je založba Mondadori izdala že leta 2010. V njem je med drugim zapisal, da je nemogoče, da bi bil njegov biograf. »Morala bi skupaj ležati objeta v zakonski postelji vsaj dve leti pa še to najbrž ne bi zadostovalo. Verjemi mi: poznati me je zares težko ne samo zate, ampak tudi zame.«

Zato pa Italija in svet dobro poznata njegove že ponarodele glasbene uspešnice in se jih očitno nikoli ne naveličata poslušati. Tiste, ki jih je po 18-letnem premoru zapel na zadnjih dveh velikih koncertih Rock Economy v veronski areni leta 2012, so ponovno predvajali na Canale 5 pred dnevi ob njegovem okroglem življenjskem jubileju. Čeprav ga ni več tako pogosto videti in slišati, se njegove plošče še vedno uspešno prodajajo. S pevko Mino, ki ju že od mladih let veže posebno prijateljstvo in s katero sta že v 60. letih v skupnih televizijskih šovih gledalce neštetokrat prikovala pred male ekrane, sta po uspešnem albumu Mina Celentano z uspešnico Acqua e sale leta 1998 (prodanih je bilo 1,6 milijona izvodov) predlani izdala še zbirko najboljših – Le migliori, ki je postala najbolj prodajan album leta 2016 v Italiji. Pred dobrim mesecem dni sta poslušalcem namenila še dvojni zalogaj svojih duetov Tutte le migliori, ki med najbolj priljubljenimi albumi na italijanski lestvici itunes trenutno zaseda šesto mesto.

V skoraj dvajset jezikov

Adriano Celentano je zaradi ene svojih največjih uspešnic, prevedene v osemnajst jezikov, ostal večni ragazzo della via Gluck, večni fant z ulice Gluck, in je tudi zaradi cementa, ki je vzel njegove prostrane zelenice otroštva, vselej opozarjal tudi na okoljske teme. Čeprav se je pesem na sanremskem festivalu leta 1966 uvrstila na drugo mesto, je po priljubljenosti za vedno ostala med prvimi.

Na ulico, poimenovano po nemškem skladatelju iz 18. stoletja Christophu Willibaldu Glucku, v tedaj še milansko predmestje so se njegovi starši preselili iz Apulije zaradi dela. Tudi Adriano v šolskih klopeh ni zdržal, raje je šel delat k urarju, v glasbo pa se je zaljubil po zaslugi Billa Haleyja. Čeprav mu žirija na nacionalni televiziji RAI leta 1957 s svojimi kritičnimi opazkami ni vlila dosti upanja, je še istega leta zmagal na prvem italijanskem rockovskem festivalu v Milanu s svojim ansamblom Rocky Boys in pesmijo Ciao ti dirò. Tako je dobil tudi prvo pogodbo z diskografsko založbo. Uspešno glasbeno pot si je zagotovil dve leti pozneje s pesmijo It tuo bacio è come un rock.

 


Ko je v hlačah na zvonec in škornjih zibajoče oponašal enega svojih idolov Jerryja Leeja Lewisa, je postal Molleggiato (Elastičen). Ta vzdevek mu ni bil všeč. »Nisem si želel postati pevec, temveč plesalec. Hodil sem celo na učne ure stepa kot Fred Astaire. Vselej sem ga šel gledat v kino, da bi videl njegove korake. Bil je izjemen. Igralec je moral znati igrati, peti, plesati. Danes ni več tako. Kdor je bil malo trčen, si je, ko je odšel iz kina, želel postati kot igralci, ki jih je pravkar gledal. Tudi sam sem plesaje odšel iz kina in iskal nekoga, ki bi me naučil plesati. Učil sem se tudi pri nekem Toskancu, ki je bil v Ameriki: bil je odličen, naučil me je štiri ali pet ključnih točk plesa. A ko sem začel peti, sem ples opustil,« je nekoč zaupal publicistki in novinarki Fernandi Pivano. Njegov vrstnik, prav tako vsestranski glasbeni ustvarjalec Tony Renis, pa je pred dnevi izjavil, da če bi Celentano odšel v ZDA, kakor ga je sam večkrat vabil, bi gotovo postal zvezdnik, kakršen je bil Frank Sinatra. A da je za to, da ni odšel z njim, vselej našel izgovor. Kljub vsemu je prodal več kot 200 milijonov plošč.

Občinstvu kazal hrbet

Povojna, razcvetajoča se Italija je oboževaje gledala na fanta, ki je rušil pravila. Leta 1961 je prvič nastopil na sanremskem festivalu s pesmijo 24.000 baci, ki jo je odpel, obrnjen s hrbtom proti občinstvu. Tedaj je bil, kot so zapisali v La Repubblici, uradno na služenju vojaškega roka, da je sploh lahko nastopil, pa mu je odpustnico podpisal tedanji obrambni minister Giulio Andreotti. Celentano je postal eden od liderjev na italijanski sceni popularne glasbe, neodvisnost pa si je zagotovil tudi z ustanovitvijo svoje založbe Clan leta 1962. To je bila hkrati skupnost, ki je promovirala mlade talente. Na snemanju filma Uno strano tipo je spoznal igralko Claudio Mori, s katero sta se leta 1964 poročila in dobila tri otroke (Rosito, Giacoma in Rosalindo), skupaj pa kljub krizam vztrajata tudi na jesen življenja. Njuna zaljubljena šestdeseta leta so bila, kot lepo prikazuje televizijski film v dveh delih o legendarnem Studiu ena nacionalne RAI (C'era una volta Studio Uno), ki je bil pred dnevi predvajan na TV Slovenija, leta naglega vzpona in priljubljenosti televizije. Ta pa je vse od tedaj s Celentanom gojila vzajemen koristoljubni odnos.

 


Polemik, oporečnik, ignorantski filozof, kakor je sam sebe imenoval v knjigi Il re degli ignoranti (Kralj ignorantov, Mondadori, 1991), je vsakokrat, ko se je pojavil na televiziji, sprožal velike polemike in razprave. Nikoli niso vedeli, kaj bo zares povedal, zaradi njegovih oddaj, ki so običajno odžirale vrtoglave proračune, pa so se na vrhu RAI pogosto tresli stolčki. Čeprav je še v začetku tisočletja veljal za konservativnega, bolj kot ne desničarskega glasbenika, je nato nekaj let pozneje kljub skoraj popolni medijski nadvladi Silvia Berlusconija z zabavnim programom Rockpolitik na nacionalni RAI pretresal politično sceno. Leta 2005 je z oskarjevcem Robertom Benignijem dosegel vrh gledanosti: 16 milijonov gledalcev sta prikovala pred ekrane, norčevanje iz predsednika vlade pa je z desne na levo stran preselilo vsaj milijon volivcev, so kazale tedanje ankete (zdaj Celentano sodeluje z Berlusconijevim Canalom 5, kjer ustvarja risano serijo Adrian).

Vznemirjal tudi Cerkev

Italijanske politike pa tudi gospodarske krize in mednarodnega spora se je leta 2011 lotil z izdajo albuma Facciamo finta che sia vero (Delajmo se, kot da je vse res) s kritičnimi pesmimi. Dve leti zatem se je na parlamentarnih volitvah odločil podpreti vodjo evroskeptičnega Gibanja 5 zvezd Beppeja Grilla, prvi večer 63. festivala v Sanremu istega leta pa se je v skoraj uro dolgem monologu pridigi spravil na Rimskokatoliško cerkev. To je bilo le nadaljevanje iz prejšnje izdaje. Tudi leta 2012 je med nastopom na festivalu v Sanremu, ki ga je spremljalo 14 milijonov ljudi, zahteval, naj zaprejo škofovski časnik Avvenire in revijo Famiglia Cristiana, češ da se ukvarjata samo z visoko politiko, boga pa niti ne omenita. Iz Vatikana so zahtevali, naj se tedaj 75-letni roker opraviči, Celentano pa je zabrusil, da mu kaj takega ne pride na misel.

Tudi njegov prijatelj Ricky Gianco je te dni potrdil, da je Celentano »tako v življenju kot delu nepredvidljiv, vendar ničesar ne prepušča naključju: stokrat premisli vsako podrobnost, in ko se za nekaj odloči, gre do konca«.

Celentano, ki je v številnih televizijskih nastopih gostil mnoge slavne prijatelje, od Erosa Ramazzottija in Loredane Bertè do Eltona Johna in Gérarda Depardieuja, se je ukvarjal tudi s filmom, tako kot režiser in igralec. Nastopil je v več kot štiridesetih filmih, pogosto kar z ženo, a tudi z drugimi lepoticami svojih dni Edwige Fenech, Ornello Muti, Carole Bouquet, Monico Vitti in Charlotte Rampling, v nekaterih sta zaigrala z Mino. Z neštetimi vlogami pa je bil predvsem osebnost, o kateri so vselej tako ali drugače radi pisali in poročali. Ali ga posnemali – kot denimo mladi Slavko Štimac v Kusturičevi jugoslovanski uspešnici 80. let Se spominjaš Dolly Bell? •

Povezane novice

Glasba za dobro jutro: Mina in Celentano, Amami Amami
29. oktober ob 06:00
Legendi italijanske glasbe Mina in Adriano Celentano sta skorajšnji izid skupnega albuma uvedla z objavo singla Amami Amami.
Prijavi sovražni govor