Fendi seli sedež podjetja v fašistično arhitekturno ikono

Ni težko ugotoviti, da je Palazzo della Civiltà modernistična različica Koloseja.

Objavljeno
21. avgust 2014 13.27
Posodobljeno
21. avgust 2014 18.00
Smilja Štravs
Smilja Štravs
Vodstvo italijanske luksuzne blagovne znamke Fendi je napovedalo, da namerava sedež podjetja preseliti v znamenito rimsko poslopje Palazzo della Civiltà, fašistično arhitekturno ikono, zgrajeno v letih 1938–1943.

Modna hiša Fendi, ki je bila ustanovljena leta 1925 v Rimu, ta čas financira obnovo verjetno najbolj kultnega in obiskanega rimskega spomenika – Fontane di Trevi, v katerega je treba za srečo vreči kovanec. Pri Fendiju po novem svojo srečo polagajo v roke ljudske palače, mojstrovine fašistične arhitekture, ki so jo zasnovali arhitekti Giovanni Guerrini, Ernesto Bruno La Padula in Mario Romano. Za najem prostorov v nekoč kontroverznem fašističnem poslopju, ki je zdaj zaprto zaradi prenove (v hišo se nameravajo vseliti leta 2015), bodo na leto plačali slabe tri milijone evrov, palačo pa nameravajo najeti za najmanj 15 let. Pritličje stavbe bo namenjeno postavitvi različnih razstav italijanskega oblikovanja.

Palazzo della Civiltà Italiana del Lavoro oziroma mestna palača ljudstva velja za najbolj prestižnega med objekti, ki so bili zgrajeni v okviru kompleksa EUR v Rimu, ki ga je leta 1935 sprožil novi fašistični voditelj Benito Mussolini. Monumentalni objekt z okenskimi odprtinami, oblikovanimi kot polkrožni romanski oboki, je postal reprezentativno delo in ikona fašistične arhitekture. Ni težko ugotoviti, da gre pravzaprav za modernistično različico Koloseja, zato je stavba tudi dobila vzdevek Colosseo Quadrato (kvadratni Kolosej). Objekt je navdihnila metafizična umetnost, smer v italijanski vizualni kulturi z začetka prejšnjega stoletja, ki je revitalizirala nostalgijo za časi antičnega Rima in njegove veličine, ki bi jo z rojstvom novega družbenega sistema lahko obudili, če bi se ta obdržal.

Kompleks EUR (Esposizione Universale Roma) je stanovanjsko-poslovna četrt v Rimu, jugozahodno od mestnega središča. Večina območja je danes v lasti podjetja EUR, ki ga upravljata ministrstvo za gospodarstvo in mestna občina. Lokacija je bila v tridesetih letih prejšnjega stoletja izbrana za prizorišče svetovne razstave (Expo) za leto 1942, ki jo je Benito Mussolini načrtoval kot praznovanje 20. obletnice fašizma in svojega vzpona na oblast. Svetovne razstave zaradi izbruha 2. svetovne vojne seveda ni bilo, medtem ko so objekti, nekateri zgrajeni, drugi v fazi gradnje, ostali ter so jih po koncu vojne dokončali in predali novim namenom. Zamisel je bila, da bi EUR po koncu razstave postal središče novega dela Rima, ki bi se tako širil proti morju, kar se je nazadnje pravzaprav tudi zgodilo.

Agencija, ki je bila odgovorna za organizacijo in gradnjo objektov, povezanih s svetovno razstavo, se je imenovala E42 (Esposizione 1942) in je bila ustanovljena 26. decembra 1936. Leta 2000 so jo preimenovali v Società per Azioni in je danes delno odgovorna za upravljanje območja. Generalni komisar agencije ob njeni ustanovitvi leta 1936 Vittorio Cini je sestavil seznam najpomembnejših italijanskih arhitektov, ki bi lahko sodelovali pri projektu, in ga predstavil Mussoliniju. Na njem so bili Adalberto Libera, Enrico Del Debbio, Giuseppe Terragni, Giovanni Michelucci, Eugenio Montuori in Giovanni Muzio. Pozneje je bilo odločeno, da bosta projekt vodila Marcello Piacentini (italijanski urbanist in uradni arhitekt fašističnega režima) in Giuseppe Pagano, predstavnik italijanskega modernizma (po rodu iz Poreča v današnji Hrvaški). Vsak od njiju je zbral okrog sebe svoje arhitekte, ki so bili potem določeni za načrtovanje posameznih zgradb.

Kompleks je bil zasnovan v skladu s tedaj veljavno fašistično ideologijo, imperialističnim razumevanjem mestnega planiranja in takrat aktualno modernistično arhitekturo italijanskega racionalizma, kar je bilo vse skupaj nekakšna poenostavljena različica neoklasicizma. Gradnja je bila zasnovana okrog pravokotne osi, objekti pa so bili načrtovani kot velike državniške zgradbe. Izbrani materiali so bili apnenec, lehnjak in marmor. To so materiali, ki jih tradicionalno povezujemo z arhitekturo starega Rima in ki simbolno predstavljajo veličino nekdanjega rimskega imperija. Območje EUR je pravzaprav nekakšno mesto v mestu, urbani dodatek, vendar je danes dobro povezano z Rimom prek avenije via Cristoforo Colombo, ki je bila prvotno seveda via Imperiale.

Med drugimi objekti, ki so bili zgrajeni v okviru EUR, so še Palazzo dei Ricevimenti e dei Congressi (kongresna palača), Archivio Centrale dello Stato (centralni državni arhiv), Basilica parrocchiale dei Santi Pietro e Paolo (bazilika svetega Petra in Pavla), monumentalni muzej z razkošnim rimskim stebriščem Museo della Civiltà Romana, posvečen kulturi starega Rima, etnografski muzej Museo Nazionale Preistorico Etnografico Luigi Pigorini, muzej kulture srednjega veka (Museo Nazionale dell'Alto Medioevo), prav tako z antičnimi stebri na fasadi, in drugi. Projekt EUR je bil z veličastnimi stavbami, izbiro kamna in širokimi avenijami arhitekturno izhodišče, kako bi bila videti italijanska mesta, če bi se 2. svetovna vojna končala drugače.

Po vojni je bilo območje EUR sicer precej poškodovano, vendar so nove oblasti v Rimu presodile, da bi imele od že zgrajenih modernih objektov lahko znatno korist, zato so se odločili za obnovo. Ugotovili so namreč, da EUR ponuja odlično podlago za začetek upravno-poslovne četrti zunaj starega mestnega jedra, kakršne so druga velemesta v Evropi začela graditi šele mnogo let po vojni (denimo Docklands v Londonu ali La Défense v Parizu). Tako je italijanska vlada dala blagoslov za dokončanje začetih fašističnih objektov, kar se je dogajalo v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja. Tem so dodali še nekaj novih, saj je bilo prostora v razkošno zasnovanih parkih in vrtovih dovolj. Leta 1960 je Rim gostil olimpijske igre, za kar sta bila zgrajena še Palazzo dello Sport (palača športa) in kolesarski velodrom. Danes je EUR sedež mnogih vladnih institucij in podjetij, v letih od 1966 do 1999 je bil celo sedež predstavništva organizacije Nato v Italiji.

EUR je bil del filmske kulise za filma L'eclisse iz leta 1962 Michelangela Antonionija in Il Conformista Bernarda Bertoluccija iz leta 1970. Leta 2012 je bilo območje predstavljeno v BBC-jevi dokumentarni oddaji Zgodovina umetnosti v treh barvah – bela, ki jo je vodil umetnostni zgodovinar James Fox. Osredotočil se je predvsem na odnos do bele barve in njeno univerzalno dojemanje v različnih časih – to je uporabo belega marmorja kot simbola respresije in rasizma v fašističnem sistemu v času nastanka zgradbe, uporabo belega marmorja v antiki ter beljenja sten v sodobnih muzejih in galerijah. •