Tiskane izdaje
»Nekoč, pred davnimi časi, so živeli trije možje: umetnik, znanstvenik in podjetnik,« bi se lahko začela zgodba, tako kot še ena pripoved o njihovih risanih junakih. Pametni, nadarjeni, a hkrati malo posebni in osamljeni.
Kot Flik v Življenju žuželk, avtsajder v svoji koloniji mravelj, upornica Merida v Pogumnih, Strela McQueen v Avtomobilčkih, najhitrejši, a vase zagledani dirkalnik ali pa Carl Fredrickson v V višavah, nekdaj ljubki očalar, ki se v starosti ob smrti žene Ellie zapre v svojo hiško. Košček vsakega se skriva v zgodbi vseh teh zgodb – o Pixarju, z Johnom Lasseterjem, Edom Catmullom in Stevom Jobsom v glavnih vlogah.
Trije zelo različni možje, z zelo različnimi talenti in značaji, so se našli in združili v veliki uspešnici. Trideset let že mineva od njihove prve pustolovščine, prvega animiranega filma in življenja svetilke Luxo Jr. Dveminutni kratki film je bil nekaj novega na področju računalniške grafike, ko so ga predstavili leta 1986. Lučka je naposled osvetlila pot v prihodnost računalniških animacij in postala kulturni, zgodovinski in estetski fenomen. Ter tudi Pixarjev zaščitni znak.
Preden se je »posvetila«, se je Lasseter, danes ustvarjalni direktor in dobitnik dveh oskarjev za svoje animacije, nekdaj pa sošolec Tima Burtona, kalil v studiih Walta Disneyja. Sam je razvijal idejo o računalniških animacijah, a z njo pri nadrejenih naletel na gluha ušesa. Približno v istem času je sloviti George Lucas najel Catmulla, nadarjenega računalničarja, ki je od nekdaj oboževal risanke, da bi razvil napreden sistem računalniškega obdelovanja za posebne vizualne učinke, s katerimi je hotel zatresti tla filmske industrije. Catmull je naposled združil moči z »zunanjim izvajalcem« Lasseterjem in skupaj sta oblikovala prvo računalniško animacijo – Andre & Wally B.
Za ustvarjanje tovrstnih slikovnih podob sta potrebovala pravo tehnologijo, posebej zmogljiv računalnik, in ta se je imenoval Pixar. »Rekli so nam, da je ta računalnik desetkrat hitrejši od teh, ki smo jih dotlej uporabljali. Vsi so takoj logično pomislili, da bomo tako desetkrat hitreje opravili delo. A izkazalo se je, da smo porabili enako časa, hkrati pa je delo postalo desetkrat bolj kompleksno. Zanimivo, tudi danes imamo bolj zmogljive računalnike, kot si lahko predstavljamo, pa delo še vedno traja enako dolgo,« se je Lasseter, ki pravi, da je vsaka zgodba proces štirih let, spominjal dela za Lucasfilm.
Od tod sta s Catmullom počasi stopala na novo pot in našla investitorja za svoje projekte. Jobs, ki je v tistem času zapustil Apple in ustanovil podjetje NeXT, je od Lucasa za pet milijonov dolarjev odkupil Pixar in pognal studio z dodatnimi petimi milijoni začetnega kapitala. Daleč od tega, da bi jim šlo dobro, poskušali in ustvarjali so, toda Jobs je izgubljal po milijon kapitala na leto, bili so na robu bankrota. Dokler ni Lasseter, srce vseh teh risanih zgodb, sprejel vabila Walta Disneyja, pri katerem so se že spraševali, kako so lahko iz rok izpustili tako ustvarjalen kader. Zavedal se je, da za podporo prvega velikega filma potrebuje močnejše in trdnejše zaledje.
Dotlej so imeli risani filmi le en slog – Disneyjev. Ta je bil tako uveljavljen, da je menda nekoč Tom Hanks, ko so ga povabili, da posodi glas enemu od junakov, za pogoj postavil le, da mu ne bo treba peti. Pixar si je, ko je prišel pod Disneyjevo streho, obljubil, da bo ustvarjal nekaj drugačnega, in postavil nekaj temeljnih pravil: nič petja, brez srečnih vasi, ljubezenskih zgodb in hudobnežev. To je bilo popolno nasprotje tega, za kar se je dotlej zdelo, da pravzaprav prinaša največji uspeh. Disney se je načeloma strinjal, toda ko se je delo začelo ... je hitro ustavil produkcijo prvenca Svet igrač. Menda film ni bil ne smešen ne ganljiv, junaki so bili neprepričljivi, Pixar pa očitno še vedno ni znal ustvariti uspešnice. Lasseter se ni vdal, okoli sebe je zbral majhno ekipo in scenarij popolnoma obrnil na glavo, ne da bi upošteval Disneyjeve pripombe. Znova so poskusili in zgodba je prepričala. Po petih letih ustvarjanja je leta 1995 film ugledal luč sveta, zaslužil 362 milijonov dolarjev dobička in prejel tri nominacije za oskarja. Lasseter ga je dobil za posebne dosežke in prvi računalniško animiran celovečerni film.
Pixar se je tako vendarle izstrelil med zvezde, po letu 2006, ko je Disney podjetje odkupil za 7,4 milijarde dolarjev, pa postal tudi največji animacijski studio in odtlej le nizal uspešnice drugo za drugo. Od Višav do Pošasti in Avtomobilčkov, da ne govorimo o Ledenem kraljestvu, Iskanju malega Nema in njihovi najbolj sveži stvaritvi na velikih platnih, Iskanju pozabljive Dori, ki bo morda kmalu še ena Pixarjevih klasik. Tem je bila že od nekdaj skupna sodobna tehnologija. »To je bil vedno naš zaščitni znak. Vedno smo se trudili, da bi bile stvari videti čim bolj edinstvene, in jih v takšni podobi tudi računalniško izoblikovali,« pravi Lasseter. Tako je v Avtomobilčkih mogoče videti odsev v oknih, v Pošastih udobje krzna, pri Nemu pa tako zelo resnični podmorski svet. »Zato gledalec dobi občutek, da gre za film, ne za klasično risanko. Za to smo morali najprej razumeti, kakšne omejitve ima film, nato pa smo to prenesli v računalnik in ustvarili živo akcijo.«
Toda to še ni dovolj za dober animacijski film. Naj sodobna tehnologija premore še tako napredne tehnike za posebne učinke, brez kreativnosti ni uspeha. »Navsezadnje gre le za orodje. Tehnologija sama ne bo nikdar zabavala ljudi, zgodba je tista, ki navduši. In zdi se mi, da tudi to orodje kar dobro obvladamo,« pravi mož, ki je na čelu studiev Walta Disneyja prav tako ostal zvest svojemu ustvarjalnemu duhu. »Ko sem ugotovil, da se ljudje preživljajo z ustvarjanjem risank, sem se odločil, da bi rad to počel v življenju. Od nekdaj sem cenil Disneyjevo zgodovino, toda hkrati sem s Pixarjem ustvaril svojo lastno zapuščino.«
