Tiskane izdaje
Kot prvo je med bralce poslal obširno razglednico z ljubljanske tržnice s povabilom Dobimo se na tržnici, za jubilejno, deseto odstiranje značilnih podob Slovenije pa je predstavil še druge podobe živahne prestolnice in jih sklenil z besedami, da je Ljubljana lepa in prijazna. V vmesnih šestnajstih letih se je rodilo še osem razglednic s stotinami podob in utrinkov s slovenskih golfišč, vinogradov, desetletja slovenske države, Lipice, Bohinja in ljubljanskega zelenega prstana ter (dvojnih) vsesplošnih lepot Slovenije. Moja Slovenija in Slovenija lepotica Evrope imata tudi najširši krog bralcev oziroma obdarovancev po vsem svetu. In pisma izseljencev, ki tu in tam priromajo na Žnidaršičev naslov z druge strani Atlantika, prinašajo zahvalne besede, da so njegove fotografije poslej košček domovine, ki jo po potrebi vzamejo z nočne omarice.
Vsi odtenki v vseh letnih časih
V njegovem arhivu je tudi nekaj zahvalnih pisem iz kabinetov (nekdanjih) ameriških predsednikov Billa Clintona in Georgea W. Busha mlajšega in britanske kraljeve palače, kamor so njegovi prijatelji iz tujine za večjo prepoznavnost in promocijo Slovenije poklonili različne monografije, britanski kraljici pa so izročili Lipicance. Čeprav so Žnidaršičeve fotografije že pred ustanovitvijo lastne založbe Veduta AŽ (ustanovila sta jo s soprogo Ano) izhajale v knjižnih monografijah različnih založb – med njimi je bila najuspešnejša Zakladi Slovenije Cankarjeve založbe (leta 2009 je izšla prenovljena izdaja) –, se je vse skupaj začelo, ko se je dolgoletni Delov urednik in fotoreporter upokojil. Takrat, leta 1998, je namreč lahko do konca izkoristil vse odtenke svetlobe v vseh letnih časih, ki jih je v svojih aktivnih službenih letih med neštetimi sestanki lahko le nemočno opazoval skozi okna pisarne.
»Poslej sem se lahko dodobra predal tudi barvni fotografiji, saj smo vse do konca 90. let za Delo snemali le črno-bele fotografije. Lepe jeseni pa ne moreš prikazati, če je ne posnameš v barvah. Začel sem potovati po Sloveniji, ko je bilo primerno vreme, prava svetloba ..., saj za fotografiranje pokrajine potrebuješ točno določeno svetlobo, da lahko uloviš tisto, kar želiš. Jaz pa sem hotel fotografije z lepotno konotacijo,« poudarja. A v resnici ga je k izdaji fotografij v knjižni obliki spodbudilo odkritje, prav tako povezano z večjim odmerkom prostega časa. Ko je bil v službi, nikoli ni imel časa za dopoldanski obisk tržnice, ob sobotah je bil običajno dežuren, v Bohinju ali kje drugje v gorah. Tako je tržnico, ki jo naslavlja s čudovito institucijo, ki povezuje ljudi in jih spodbuja k druženju, odkril šele, ko se je upokojil.
Zelo slovenske in turistične
Monografije, ki so sledile, so nastale zaradi različnih spodbud. So zelo slovenske, turistične, a vselej je najprej neka naklonjenost do nečesa, poudarja avtor. Tista o golfu v Sloveniji, denimo, se je porodila, ko ga je prijatelj nagovoril, češ, vse življenje hodim po svetu igrat golf pa steklenice nosim, naredi kakšno knjigo o tem športu! Lipicanci so mu preprosto všeč, Pot spominov ga je začela navduševati, ko jo je začel podrobneje spoznavati med rehabilitacijo po operaciji kolen, zadnja knjiga o Ljubljani pa je nastala, ko so ga pred dvema letoma ob prejetju nagrade mesta Ljubljane (za monografije ljubljanskih znamenitosti) leta 2013 spraševali, kaj bo počel zdaj. »Pa sem v intervjuju bleknil, da knjigo o prestolnici. Medtem je Ljubljana dobila naziv zelena prestolnica Evrope 2016 in zdelo se mi je krasno, če bi do takrat izdali monografijo,« razkriva.
Slovenija je v njegovih očeh zelo lepa, zato je vesel, če lahko pogosto spregledane lepote prikaže v knjigi. Toda tega ne načrtuje vnaprej. Nemiren, kot je, fotografira in fotografira, in ko ima občutek, da se je nabralo dovolj, ustvari pripoved. Srečo je imel, pravi, da je vselej delal z najboljšimi oblikovalci; osem monografij je nastalo v sodelovanju z Miljenkom Liculom, ena z Žaretom Kerinom in zdajšnja s Petrom Skalarjem. »Gre za promocijo lepot Slovenije in vsega slovenskega. To niso fotografski dosežki, prej pestra vsebina na drugačen način. V najnovejši knjigi sem Ljubljano skušal oživeti, torej da ima razglednica tudi življenje, ljudi. Ker pa mi je v tej zgodbi manjkalo marsikaj, od velikega Mahlerjevega koncerta in Eurobasketa do maturantske parade, sem k sodelovanju povabil kolege. Približno dvesto mojih fotografij dopolnjuje kakšnih devetdeset fotografinje Dunje Wedam in skoraj šestdeset fotografij kolegov z Dela,« poudarja.
Presenečenje iz časov brez fotošopa
Vsaka od knjig nosi okoli 350 fotografij, ki so jagodni izbor kakšnih 10.000. In ko pogleda stare monografije, je vtis spodbuden, saj ga vselej znova preseneti, da so v časih, ko še ni bilo fotošopa in ko so še vse fotografirali na filme, lahko ustvarili tako kakovostne fotografije, ki so jih zadovoljivo reproducirale tudi tiskarne. Med vsemi mu je morda še najdragocenejši črno-beli prvenec Foto Joco Žnidaršič, ki je izšel kot katalog k istoimenski razstavi leta 1982 v Cankarjevem domu.
V Ljubljano se je preselil v sredini 50. let iz Šoštanja, ko je začel študirati medicino, in če bi mu Ljubljana pomenila to, kar mu danes, bi iz tistih let premogel bogat arhiv ljubljanskega dogajanja. A ga nima, saj je moral fotografirati vse druge traparije, pravi. »Do Ljubljane nisem imel posebnega odnosa, dobil sem ga šele, ko sem jo spoznaval in v njej začel živeti. Stanujem skoraj ob PST, kamor se podam na sprehod, ko sem utrujen, pa tudi na tržnico grem silno rad, in kakšne tri moje branjevke so še žive! Všeč mi je, ker premore toliko življenja in ljudi. Neznansko rad gledam ljudi, kamorkoli grem, včasih si jih dovolim tudi slikati, le da je to enostavneje v tujih mestih, kjer te nihče ne pozna,« še ugotavlja. Zdaj ga mika, da bi šel z majhnim digitalnim aparatom, naravnanim na črno-bele posnetke, poslikat tisto, kar je zamudil v mladosti; različne ljudi v prepoznavnem ljubljanskem ambientu. Toda Ljubljančani se v nasprotju s Parižani ali Newyorčani ne pustijo fotografirati, kar je zanimivo glede na to, da nadvse radi snemajo selfije. To dokazujejo tudi posnetki v monografiji o Ljubljani, ki izide prihodnji teden.
Ob jubileju - razstava in knjiga
Z mislimi pa je nekoliko tudi že pri svojem okroglem osebnem jubileju čez manj kot tri leta. »To bo priložnost za retrospektivno razstavo in knjigo, kar človek tako ali tako naredi zase in prijatelje. Na poklicni poti sem posnel številne reportaže, tragedije, olimpijske igre in svetovna prvenstva ter seveda mnoge pomembne osebnosti. S Titom sem sedem let potoval po svetu in sem imel v tistih časih izjemno priložnost videti različne dežele, od Severne Koreje do Kitajske. S tem se mi je uresničila moja velika želja po potovanjih in spoznavanju sveta, zaradi katere sem opustil medicino in se zavezal fotoreporterskemu poklicu,« še dodaja sogovornik, ki mu motivov za fotografiranje nikoli ne zmanjka. •
