Hiša, ki je oblekla papeža

Stefano Dominella je eno ključnih imen italijanske mode. Je predsednik modne hiše Gattinoni, predsednik italijanske zbornice za modo, profesor na rimski univerzi in zasebni šoli ter človek, ki je modo tudi na razstavah predstavil ne samo z zapuščino najslavnejših modnih imen, temveč tudi z danes aktualnimi temami, kot je hrana ali voda.

 

Dominella je kariero v modni industriji začel kot prodajalec in skladiščnik, po letu dni študija modnega oblikovanja pa se je podal kar v sam modni vrh. Ob pomoči predstavitvene knjige, ki mu jo je narisala prijateljica, izvrstna risarka, ter s svojimi retoričnimi sposobnostmi in razmišljanji o modi se mu je uspelo prebiti v slavno modno hišo Valentino. Po dveh letih je postal vodja Valentinove linije prêt-à-porter, štiri leta zatem – pri Valentinu je delal skupno šest let – pa ga je k sodelovanju povabil sošolec Raniero Gattinoni, sin slavne rimske oblikovalke Fernande Gattinoni, da začneta novo poglavje družinske modne zgodbe. To je bil začetek revolucionarnih 80. let, z uvedbo linije prêt-à-porter in modnih dodatkov pa je modna hiša Gattinoni kot ena prvih stopila v korak s časom in se odprla ne le širšim množicam, ampak tudi svetovnemu trgu. Kakor poudarja Dominella, moda v novem tisočletju doživlja velike spremembe, predvsem pa je njena ustvarjalnost omejena s finančnimi izkazi o uspešni prodaji, kot veliko modno ime našega časa, ki je kot odmerek kokaina poživil zaspano italijansko modno sceno, pa izpostavlja kreativnega direktorja Guccija Alessandra Micheleja. Uspelo mu je ustvariti slog, ki ga znamke hitre mode, kot sta H&M in Zara, stežka posnemajo, povrh tega pa ga je pretopil tudi v rastoče številke. V samo treh sezonah se je po zaslugi Micheleja promet Guccija povečal z 2,5 milijarde evrov na skoraj 3 milijarde (medtem ko promet italijanske modne industrije znaša 60 milijard evrov, vanjo pa je tako ali drugače vpetih 330.000 italijanskih podjetij oziroma dela 1,2 milijona ljudi). Modo je treba po Dominellinih besedah snovati z mislijo na svetovne trge, saj je Evropa za nakup luksuznih izdelkov preveč obubožana. Z njim smo se pogovarjali v Ljubljani, kjer se je modna hiša Gattinoni predstavila z modnim performansom (na Mercedes-Benz Fashion Weeku Ljubljana).

Newyorška razstava Manus x Machina: Moda v času tehnologije, ki je bila pred kratkim na ogled v New Yorku, je skušala razbiti mit o večvrednosti ročnega dela v visoki modi. Da ročno delo danes ni več poglavitna razlika med kolekcijami haute couture in prêt-à-porter, temveč je razlika v procesu snovanju. Kaj je danes sploh visoka moda?

Danes smo priča velikim spremembam, saj ob pomoči tehnologije lahko ustvarimo predmete skoraj tako, kot bi bili izdelani obrtniško. V današnji visoki modi je lahko uporabljena tehnologija, kar je nekaj novega in revolucionarnega, vendar pa mora biti začeten projekt vedno izdelan ročno.

Moram priznati, da vlada velika zmeda, ko se danes govori o visoki modi, saj je vse, kar stane več kot, denimo, 2500 evrov, že označeno za kos visoke mode. Kar pa v resnici ni. Prava haute couture je unikaten projekt, prêt-à-porter pa lahko samo odraža njen okus in slog. V visoki modi gre za odnos med oblikovalcem in stranko; obleka je zanjo zasnovana in sešita po meri ročno.

Ali to v resnici sploh še obstaja?

Ja, ampak v zelo, zelo, zelo majhni meri. Haute couture ni pomembna finančno, saj so le redke ženske, ki si lahko privoščijo obleko za več deset tisoč, celo sto tisoč evrov. A tudi danes je nujna in pomembna kot vrsta raziskovanja in nekakšen kreativni temelj za tako imenovane luksuzne kolekcije nosljive mode. Govoril sem o Alessandru Micheleju, ki je res nadarjen. Njegovi kosi, ki sodijo v to kategorijo, so povzeti iz kreacij haute couture.

Kaj je pa v hiši Gattinoni, ki jo vodite, še ostalo od stereotipne podobe visoke mode?

Smo res zelo, zelo redki, ki jo še ustvarjamo, saj kot sem že rekel, to ni dejavnost, ki prinaša denar in je nadvse garaško delo. Gattinoni je najbrž še edina italijanska modna hiša, ki ima svoj atelje za ročne vezenine. Za izdelavo ene same obleke porabimo vsaj mesec dni.

Koliko ljudi dela tam?

Okoli dvajset.

So Italijani oziroma Italijanke?

Ja, vsi so Italijani. Starejše mojstrice štejejo okoli 60 let, a prevladujejo mlada dekleta okoli 25, 30 let. Sicer pa je skupina Gattinoni razdeljena v dve izpostavi: atelje visoke mode je v Rimu in ga vodi kreativni direktor Guillermo Mariotto, tržno usmerjen del znamke pa je v Assisiju. Vseh zaposlenih nas je okoli 250. Tudi v Assisiju imamo svojo ekipo, pristojno za oblačila, ki se pri snovanju navdihuje pri naših kolekcijah visoke mode, vendar pa kolekcije oblačil tržne znamke Gattinoni ne oblikujemo več pri nas.

Kaj pa šole? Še obstajajo oziroma se je teh starih tehnik danes v Italiji še mogoče naučiti?

Danes bi bili vsi modni oblikovalci ali stilisti, nihče ne bi šival ali vezel. A po dolgem času se znova dviga zavedanje o pomembnosti obrtniških znanj in starih tehnik, kar dokazujejo mnoge šole, ki so se odprle v Italiji. Industrija luksuznih izdelkov za svoje butične izdelke potrebuje izurjene roke, a teh ni več ostalo dosti, saj so mojstrice stare 60 let ali več. Se pa počasi, a res počasi ustvarja skupina mladih, ki kažejo navdušenje, čut in imajo znanje za delo v ateljeju. Tudi kot profesor opažam, da se veliko tistih, ki študirajo modno oblikovanje, na polovici študija preusmeri bodisi v trženje bodisi v butično izdelovanje oblačil.

Iz katerega dela sveta so vaše stranke, ki si naročijo obleko po meri?

Iz Rusije in še posebej z Bližnjega vzhoda. Naša modna hiša šiva oblačila za kraljevo družino Saudske Arabije, predvsem za mlade princese, nekaj malega za Rusinje in nekaj za Italijanke, vendar samo obleke za velike dogodke ali posebne poroke. Že od julija, torej štiri mesece, denimo, pet ljudi šiva obleko za stranko iz Rusije.

Koliko pa bo stala?

Stala bo 100.000 evrov, kar je toliko kot eno stanovanje. A ne delamo samo tako dragih oblek. V visoki modi se cene začenjajo pri 10.000 evrih.

Kakšen položaj danes še ima italijanska visoka moda? Vse bolj se uveljavljajo tudi domači oblikovalci posameznih držav, kot ste najbrž videli v Ljubljani, se kaže v Kijevu in na drugih modnih tednih po svetu.

Domači modni oblikovalci so danes bolj cenjeni samo v domišljiji tistih, ki kupujejo njihove kreacije. Prava (tržna) vrednost mode posameznih držav je v teh 60 milijardah evrov, kolikor prometa na leto ustvari italijanska moda, zanemarljiva, komaj opazna.

Koliko je danes pomembna bogata in slavna zgodovina modne hiše? Zdi se, da že slava nekdanjih časov prodaja sama po sebi.

Največja vrednost modne hiše je pravzaprav arhiv, ki so ga ohranile le še redke modne hiše, in arhiv je tisti, ki daje moč in kredibilnost modni hiši. Če obleka stane 100.000 evrov, se moraš ponašati z bogato zgodovino, da jo lahko izdelaš in zaračunaš in predvsem da se pri lastni zgodovini lahko nasloniš in navdihuješ pri minulem delu, starih tehnikah ... Hiša Gattinoni je ohranila arhiv, ki obsega več kot 800 oblek in 500 vzorcev vezenin, in od tu lahko črpajo študenti oziroma mladi, ki bodo nekoč delali v modni industriji, in tudi drugi modni oblikovalci. Potrebni so bili veliki napori, da smo spoznali, da so arhivi največja moč modnih hiš. V 80. letih so romali na smetišča, zdaj tega ne počnejo več, saj se tudi ta del zgodovine varuje.

Kaj je identiteta hiše Gattinoni?

Vidim jo kot hišo zunaj okvirjev, a kot hišo, ki izhaja iz kanonov velikih modnih hiš, ki imajo v naboru vse, od parfuma do spodnjic. Vidim kot jo entiteto velikega raziskovanja mode in spoštovanja do nje. Malo smo netipični.

Tudi Beyoncé se je odločila, da bo na svoji zadnji turneji nosila Gattinoni. Kako se je rodilo to sodelovanje?

Njena stilistka je pred enim letom videla naše kolekcije oziroma so ji bile zelo všeč določene obleke, ki jih je potrdila tudi pevka. Poslali so nam lutko z njenimi merami in tako smo ustvarili štiri obleke. Obleka je v hipu prejela dva milijona všečkov in ima 83 milijonov sledilcev. Smo pa tudi edini modni oblikovalci na svetu, ki smo za nastop papeža Benedikta XVI. leta 2007 ob 800. obletnici spreobrnjenja sv. Frančiška Asiškega skreirali mašni plašč oziroma njegov celoten videz. To je bil zelo zanimiv projekt, zaradi katerega smo lahko vstopili tudi v papeške sobane, kar je po mojem mnenju nekaj izjemnega za modnega oblikovalca.

Je pomembneje šivati za papeža ali za Beyoncé?

Za papeža. V Italiji pravijo, da če Prada oblači hudičevko, Gattinoni oblači papeža. •