»Hokej 66«

Mineva 50 let, odkar je Ljubljana gostila svetovno hokejsko elito.

Fri, 11.03.2016, 15:00

Čas hladne vojne in neuvrščenih. Čas, ko so hokej še igrali pod milim nebom, led je bil odvisen od temperatur ozračja, dvorana Tivoli pa ena redkih s pokritim umetnim drsališčem daleč naokoli. A Ljubljana je cvetela. Še zlasti tiste zimske dni v marcu, ko je postala hokejska prestolnica sveta in gostila svetovno prvenstvo skupine A.

Da je prvenstvo dobila država, ki sicer svoje reprezentance ni imela v elitni druščini – Jugoslavija je igrala v skupini B –, je bilo pravzaprav nekaj neobičajnega. Toda zanj se je zavzel sam državni vrh, uspešno lobiranje, zlasti Marjana Luxe, pa je med OI v Innsbrucku 1964 že prineslo odločitev, da bo prvenstvo skupin A, B in C prvič gostila Jugoslavija oz. z njo Ljubljana, Zagreb in Jesenice. Poleg tega je bilo tudi v interesu Mednarodne hokejske zveze (LIHG), da prvenstvo gosti »nevtralno območje«. Veliko je pri kandidaturi pripomoglo tudi prvo umetno drsališče.

»Prišel je veliki dan,« smo 3. marca 1966 zapisali v Delu, »v areni v Tivoliju se bo danes začelo svetovno prvenstvo v hokeju.« »Naše mesto in tivolska dvorana v njem sta tako rekoč čez noč spremenila vso notranjost. Mogočen objekt pod Šišenskim hribom je te dni lepši, imenitnejši, skratka prazničen, kakršen je lahko samo ob največjih mednarodnih dogodkih,« nekdaj z žico obdano mesto pa »s prisrčnim veseljem in široko odprto na vse strani sprejema goste vseh barv in jezikov«. Ljubljana je bila tako pred zahtevno nalogo, vanjo so bile uprte oči svetovne javnosti. Marsikaj se je v tistem času spremenilo. »Res je hokej samo del športa in šport samo drobec našega življenja, toda ta prireditev daleč presega zgolj športni okvir in nasploh: sleherno mednarodno srečanje ustvarja nove vzajemne stike,« je v uvodniku na tisti dan zapisal novinar Bogdan Pogačnik.

Vzneseno, kot je bil jezik na časopisnih straneh, je bilo pričakovanje prvega vrhunca – slovesnega odprtja prvenstva pred tekmo med Kanado in ZDA, parade zastav udeleženih držav na ledu in pozdravnega nagovora predsednika Josipa Broza Tita. Ves dan je bilo v mestu praznično, odmevala je godba, igrale so koračnice, zasijal je ognjemet. Jugoslovanski voditelj je dan pozneje na Brdu pri Kranju sprejel organizacijski odbor in vrh mednarodne zveze, katere predsednik John Ahearne mu je, kot prvemu državnemu poglavarju dotlej, izročil zlato kolajno šampionata in častni znak LIHG. Tito pa je v pogovoru z ambasadorji dejal: »To je bila prva hokejska tekma, ki sem jo doslej gledal na drsališču. Hokej mi je zelo všeč, je možata in hitra igra, tako da mi ugaja skoraj bolj od nogometa.«

Na vsakem koraku so poročevalci spremljali hokejske velesile, ob Kanadi in ZDA so v Ljubljani gostovale tudi Finska, Švedska, Češkoslovaška, NDR, Poljska, med najbolj obleganimi pa je bila Sovjetska zveza, branilka naslova in tudi glavna favoritinja za nov naslov. »Kdor je prvič videl na ledu te mojstre, kako se ognjevito lotevajo posla, je v mislih komaj dojel, kakšni so ti igralci šele, ko gre zares – temperamentni in zagnano borbeni do konca. Pravo doživetje bo za vsakogar, ko bodo te velesile druga v drugo, enkraten dogodek, kakršnega ne gre zamuditi,« so zapisali Delovi poročevalci in poudarjali tudi, kako so bili gostje presenečeni nad Ljubljano in njenim »zahodnjaškim videzom«. Mesta v tistih dneh kar ni bilo prepoznati, vsi so čutili in se zavedali, da je bila slovenska prestolnica lepša, bolj bahava, bolj evropska. Svetile so se izložbe, povečali sta se ponudba in postrežba v gostilnah in trgovinah. Pekarne so poleg kruha pekle tudi drugačno pecivo, še »trolejbus«, za katerega si lahko dotlej zgolj ugibal, kdaj bo prišel mimo, je dobil svoj razpored in table na postajališčih. Prvič so po mestu vozili taksiji, kilometer vožnje je stal od 140 dinarjev dalje. »Za hokej!« so bili navdušeni meščani in si kajpak želeli, da bi vse to ohranili tudi po koncu prvenstva.

Z zanimanjem so si ogledovali tekme najboljših hokejistov na svetu, toda prava hokejska evforija je tisti čas vladala v Zagrebu, kjer je v skupini B igrala jugoslovanska reprezentanca. Prva tekma je bila na sporedu z Madžarsko. Fantje, med njimi velika slovenska hokejska imena, kot so Rudi Hiti, Albin Felc, Viktor Tišler in drugi, so sijali v novih uniformah, »v svetlosivih hlačah in temnosivih sakojih so bili imenitni, zlobni jeziki so sodili, da bodo gotovo najbolje opremljeni, če že ne bodo tudi najboljši igralci v skupini B«. V tistih dneh so postali najbolj iskane osebe v Zagrebu, ljudje so jih cukali za rokav, zlasti za vstopnice, s katerimi so sicer postavili rekord na Šalati. Po zmagi na uvodni tekmi s 6:4 so menda reprezentantom dovolili, da so pokadili po pol cigarete, prav tako so novinarji zapisali, da so na dan zaužili 7500 kalorij – »več kot dovolj«. Na ledu so navdušili zlasti proti Norveški z zmago z 2:1, »s svojo najboljšo in najbolj borbeno igro so ob izredni podpori občinstva dosegli doslej najimenitnejšo zmago«. Nepričakovano so premagali favorita skupine B. Jokali so ob uspehu, ki pa so se ga zavedali šele, ko so zapuščali štadion. »Morali so uporabiti vse svoje hokejske spretnosti, da so se lahko prerinili skozi stotine najbolj vnetih ljubiteljev hokeja. Kaj takega športnik ne doživi vsak dan. Ali pa sploh nikoli.« Turnir so končali na tretjem, skupno pa na 11. mestu, kar je bil dotlej največji uspeh za jugoslovanski hokej.

V Ljubljani je hokejska evforija vrhunec dosegla z velikim finalom med Sovjetsko zvezo in Češkoslovaško. Boj za zlato je bil hitro odločen. Že po petih minutah je SZ vodila s 3:0, nov naslov pa osvojila z zmago s 7:1. »Več kot 13.000 gledalcev v nabito polni dvorani Tivoli je s toplim ploskanjem pozdravilo častni krog, v katerega je z dvema pokaloma v rokah, s trofejo svetovnih in evropskih prvakov, kapetan sovjetskega moštva Viktor Kuzkin povedel svoje moštvo po še zadnjič slavnostno osvetljeni ledeni ploskvi hokejskega šampionata 1966 v Ljubljani,« smo ta veliki dogodek na straneh »hokejskega Dela« pospravili v škatlico zgodovine.

»Sodniki so odžvižgali, svetovno prvenstvo se je končalo, stran svetovne športne zgodovine se je obrnila v naši areni.« »Hokej 66« je Ljubljano vpisal na svetovni hokejski zemljevid, te edinstvene priložnosti, da spet gosti svetovno hokejsko elito, pa bržkone ne bo kmalu spet dobila. Če sploh kdaj. •

Prijavi sovražni govor