Hram knjige v Tianjinu

Je to najlepša knjižnica na svetu? Ali oko gleda nas ali mi skozenj vidimo novo Kitajsko?

pet, 24.11.2017, 12:00

»Vedno sem si predstavljal raj kot nekakšno knjižnico,« je zapisal argentinski nobelovec Jorge Luis Borges v Pesmi o darovih in zdi se, kakor da je z njo, ko je bil še direktor državne javne knjižnice v Buenos Airesu, napovedal knjižni raj na Daljnem vzhodu.

Konkretno, v kitajskem mestu Tianjinu, kjer so na dan republike, 1. oktobra, odprli knjižnico, ki so jo ljudje poimenovali Oko Binhaija. Binhai je okrožje na obali Bohajskega morja in leži vzhodno od urbanega dela mesta Tianjin.

Sredi 90. let prejšnjega stoletja so ga zgradili iz nič, kitajska vlada pa je tudi temu mestu hotela dodati razvojno območje, podobno šanghajskemu Pudongu, zato je teh 2300 kvadratnih kilometrov površine namenila gospodarskim poskusom.

Foto: Arhiv MVRDV

Tudi tu je pospešen in pogosto neuravnotežen razvoj pokazal, da gospodarska moč, ločena od kulture in izobraževanja, lahko postane samouničevalna, zato v zadnjih desetih letih poskušajo iz Binhaija narediti kulturno središče Tianjina.

Tianjin je le 120 kilometrov oddaljen od Pekinga, zato s svojimi trinajstimi milijoni prebivalcev opravlja nalogo vzhodnih vrat, ki vodijo do prestolnice. Nekoč je bil pomembno pristanišče, skozi katero so v kitajsko cesarstvo prihajale kulturne novosti, zato si tudi zdaj prizadeva obnoviti identiteto intelektualnega središča, v katerem bi mladi strokovnjaki za različna področja lahko našli svoj stalni dom.

Nova knjižnica je del tega velikega projekta, s katerim poskušajo doseči, da bi Tianjin postal privlačen za čim več ljudi ter bi se razvil v zrelo družbeno in kulturno velemesto. Za gradnjo knjižnice in štirih drugih zgradb, ki bodo del novega kulturnega središča Bianhija, je bil pristojen inštitut za urbanistično načrtovanje, ki je za oblikovalca knjižnice izbral nizozemsko družbo za arhitekturo in urbano oblikovanje MVRDV iz Rotterdama.

Foto: Arhiv MVRDV

Knjižnico so zasnovali kot velikansko trirazsežno oko, ki gleda skozi prozorno pročelje zgradbe. Zato so jo poimenovali Oko Binhaija, toda njegovi avtorji pravijo, da gre za oko z dvosmerno funkcijo: videti in biti viden. Tu namreč ljudje berejo knjige in se srečujejo z drugimi ljudmi, ki berejo.

Police s knjigami so razporejene od tal do stropa v valovitih črtah, ki atrij oblikujejo kot očesno votlino, svetleči okrogli avditorij v središču zgradbe pa je podoben zenici. Winy Maas, eden od soustanoviteljev družbe MVRDV, primerja notranjost knjižnice z jazbino, napolnjeno z neprekinjenimi knjižnimi policami, katerih črta celo izstopi iz zgradbe in na steklenem pročelju oblikuje velikanske kapljice, od katerih se odbijajo žarki.

Rahlo valujoče črte v zgradbi so pravzaprav večnamenske površine, na katerih ljudje lahko sedijo in berejo, se sporazumevajo z drugimi obiskovalci knjižnice ali samo hodijo, medtem ko iščejo knjigo.

Na več kot 34.000 kvadratnih metrih površine knjižnica ne samo, da ponuja prostor za 1,2 milijona knjig, ampak postaja čitalnica za otroke in starejše v pritličju ali prostor za sestanke v sobah na srednjih nadstropjih ter se spreminja v računalniške in zvočne delavnice v višjih nadstropjih.

Foto: Arhiv MVRDV

Maas ji pravi »organski družabni prostor«, ki se zrcali v sferni površini osrednjega avditorija in ustvarja 360-stopinjski panoramski pogled, umeščen v »resnično refleksivno okolje, ki spodbuja k razmišljanju«. Arhivsko gradivo in storitveni prostori so pod zemeljsko površino, zato nič ne ruši povezanih črt v prostrani notranjosti. Oko Binhaija upravičeno uvrščajo med najlepše knjižnice na svetu.

Ustanovitelji družbe MVRDV Maas, Jacob van Rijs in Nathalie de Vries so že ustvarjali velike projekte, denimo javno knjižnico pod stekleno piramido v nizozemskem mestu Spijkenisse ali poslovno stavbo v Hongkongu, ki je prav tako v celoti iz stekla, saj je to za skupino arhitektov simbol vse odločnejših zahtev po preglednosti v sodobni družbi.

Toda v primeru Binhaije so se vendarle morali spopasti z zahtevnim izzivom zaradi zelo kratkega roka gradnje knjižnice. Od prvega načrta do slavnostnega odprtja so imeli na voljo samo tri leta, zato so zašli v časovne težave, zaradi katerih niso mogli dokončati knjižnih polic na najvišjih nadstropjih.

Oblikovni načrt predvideva, da so vse valovite črte, tudi tiste tik ob stropu nad okroglih avditorijem, napolnjene s knjigami, do najvišjih pa ljudje dostopajo iz sob, zgrajenih v ozadju atrija. Toda za ta del projekta ni bilo dovolj časa in so se mu za zdaj odpovedali kljub nasprotovanju nizozemske družbe. Vtis napolnjenosti vsega prostora so navidezno ohranili tako, da so natisnili aluminijaste maske, ki so spodobne postavljenim knjigam.

Foto: Arhiv MVRDV

Oko Binhaija je tako postalo dvojni simbol prihodnosti. Ne le da gleda perspektive tianjinškega razvoja, ampak skriva tudi nedokončan del naloge, o kateri MVRDV upa, da jo bodo nekoč opravili. Binhaijska knjižnica je poleg novega razstavnega in kongresnega središča, ki so ga oblikovali nemški arhitekti iz družbe GMP Architekten ter še treh futurističnih zgradb, katerih avtorice so znamenite družbe Bernard Tschumi Architects, Bing Thom Architects in HH Design.

Vseh pet stavb je povezanih s hodniki, skritimi pod stekleno streho. Toda Oko Binhaija prevladuje zaradi izvirnosti ter z energijo lepote spominja na stavek ameriškega novinarja in pisatelja Normana Cousinsa: »Knjižnice so porodnišnice za rojevanje idej; prostori, v katerih zgodovina oživi.«

Stroškov gradnje knjižnice niso javno razkrili, toda ko ustvarjajo knjižni »raj«, kakor ga je opisal Borges, na Kitajskem ne varčujejo z denarjem. Navsezadnje so Kitajci ponosni na to, da so prav oni izumili papir in tisk, in če imamo skladiščenje zakonikov, rodoslovnih dokumentov in plemiških družinskih knjig lahko za začetek knjižničarstva, ga je starodavna Kitajska poznala že v času dinastije Shang pred okoli 3500 leti.

Foto: Arhiv MVRDV

Oko Binhaija je ena od več kot 3000 knjižnic na Kitajskem. Včasih se zdi, da ta narod v 21. stoletju poskuša nadomestiti mračna obdobja iz zgodovine svojega cesarstva, ki ga je v tretjem stoletju združil cesar Qinshihuang, znan tudi po tem, da je ukazal sežgati vse knjige iz časa pred njim.

Tudi pokojni vodja Mao Zedong je med veliko kulturno revolucijo ukazal uničiti knjižnice, ki so hranile dela Konfucija in drugih »kontrarevolucionarnih« avtorjev. Zdaj pa, prav nasprotno, v slavo knjige gradijo veličastne hrame, kakršen je knjižnica v Tianjinu.

Prijavi sovražni govor