Jubilej v Kopitarjevi eri

Boston, Chicago, Detroit, Montreal, New York in Toronto so 9. februarja 1966 na ledu dobili družbo »divjega zahoda«. Severnoameriška hokejska liga NHL je namreč po 25 letih obstoja začela pisati novo zgodbo z dvanajstimi moštvi. Ob St. Louisu, Pittsburghu, Philadelphii, Minneapolisu, Oaklandu je tako hokej pognal korenine tudi v Los Angelesu. Poslovnež kanadskih korenin Jack Kent Cooke je postal lastnik franšize in naposled med več kot 500 predlogi tudi izbral ime: Kralji. »Počutim se pomembneje kot predsednik ZDA,« je dejal, ko je opazoval svojo ekipo na prvih tekmah v arenah Long Beach in LA Sports, The Great Western Forum pa je gostil ligaški debi 30. decembra 1967.

Hokej v Kaliforniji? Cooke se je šalil, da so se v Los Angeles gotovo odselili vsi tisti Kanadčani, ki so hokej sovražili. To je bil pač šport mrzlih in vetrovnih mest z vzhoda in severa, ki z vročim peskom ob pacifiški obali nima veliko skupnega. Kraljem ni bilo lahko, ko so njihove drsalke prvič zarezale v tamkajšnji led; začel se je boj za preživetje, v katerem so se že po nekaj letih »izumrli« Tjulnji v Oaklandu. Vstopnice, po smešno nizkih cenah, so kupovali navijači Chicaga in Bostona za gostovanja njihovih ekip. Cooke, ki je pred tem za pet milijonov dolarjev (v gotovini) kupil tudi košarkarsko moštvo Los Angeles Lakers, menda ni bil najbolj priljubljen v mestu, vendar je naposled s pompoznostjo počasi le pridobil navijače na svojo stran.

Kralji so se borili, preživeli in naposled že napolnili 50 let. V torek so jih proslavili s sijajno zmago nad Bostonom, enim od velike šesterice, s kar 9:2. Toda po pol stoletja, ko imajo v vitrini dva Stanleyjeva pokala (2012 in 2014) in spadajo med najmočnejše hokejske sile, so imeli še veliko drugih razlogov za proslavljanje. »V tem času je franšiza preživela veliko. Vse od slovesa Tjulnjev leta 1976 pa do leta 1993, ko so na sceno prišli Rački, je Los Angeles sameval na jugu zahodne obale. A vseeno je nekako preživel. Pravzaprav se mi zdi neverjetno, da je franšiza vztrajala tako dolgo, ne da bi, z izjemo zadnjih let, dosegla kakšen večji uspeh. Praznujemo lahko dejstvo, da smo kot pionirji hokej tu obdržali pri življenju,« je te dni ob jubileju dejal eden od prvih pomembnih mož tega moštva Luc Robitaille, danes član hrama slavnih in predsednik kluba.

Za seboj imajo zahtevno pot, na kateri pa jim je kljub povsem »nehokejskemu« okolju uspelo ustvariti stabilen sistem, razširiti mrežo navijačev, ki danes tekmo za tekmo do zadnjega sedeža napolnijo Staples center. Najbrž je bil od vseh pomembnih ljudi v zgodovini kluba za rast najbolj zaslužen legendarni Wayne Gretzky, za mnoge najboljši hokejist vseh časov. Po prihodu superzvezdnika iz Edmontona v Kalifornijo leta 1988 so medijski žarometi prvič svetleje obsijali tudi losangeleški led, s katerega sicer Kralji nikdar niso prišli dlje kot do drugega kroga končnice. Gretzky je povzročil pravo hokejsko norijo in predstavljal enega najsijajnejših obdobij Kraljev. Kajpak do zadnjih let, ko je, kot pravijo v klubu, nastopila era Anžeta Kopitarja. To pove vse o tem, kolikšno veljavo ima 28-letni slovenski hokejist, ki je po desetih letih zvestobe klubu nedavno še podaljšal pogodbo za dodatnih osem let in 80 milijonov dolarjev.

Kralji svojo zgodovino sicer delijo na štiri pomembna obdobja oz. može. Bil je Gretzky in je Kopitar, prvi med njimi pa je bil tudi Rogie Vachon, ki je iz Montreala prišel leta 1971. »Zame je bil to pravi kulturni šok, prišel sem iz povsem drugačnega okolja, kjer smo v štirih letih osvojili tri naslove. Tukaj pa je ves čas sijalo sonce, na tekmah pa je bilo malo ljudi. Največ štiri, pet tisoč. Poleg tega nisem bil vajen izgubljati. V Montrealu je že po dveh porazih nastala panika, tukaj pa je bilo vse drugače,« se je spominjal. Vseeno je s svojimi predstavami pustil pečat, zlasti v sezoni 1974/75, ko je nagrado Jacka Adamsa za najboljšega trenerja prejel tedanji prvi mož Bob Pulford. »Spominjam se, da smo tedaj dosegli 105 točk, kar je veliko tudi za današnje čase. Tedaj so ljudje začeli prihajati na tekme, vedeli so, da se začenja končnica, Los Angeles je izvedel za Kralje.« In tudi druge ekipe so »izvedele« zanje. Če je dotlej veljalo, da so bila gostovanja v Kaliforniji le »dvodnevni oddih«, od tiste sezone naprej nihče več ni zlahka osvajal točk.

Dvorana Forum je nato redno pokala od dobre energije in odličnega razpoloženja. Takšnega ni bilo nikjer v Los Angelesu, ta dobra navijaška energija pa je gnala Kralje naprej, meni Robitaille, še en pomemben član najslavnejše druščine imen, ki je zablestel v sezoni 1986/87, ko je kot novinec zbral 45 golov. »Prišel sem še pred Gretzkim in spomnim se, da so mi ljudje govorili, da je to povsem nehokejski trg in da to ni dobro za mojo kariero. Toda saj v našo dvorano hodi po 13.000 ljudi, skoraj vsaka tekma je razprodana, sem pomislil. Le zakaj to ne bi bil dober trg?« In nato je prišel še Gretzky, ostal osem let in Los Angeles dokončno utrdil na hokejskem zemljevidu Severne Amerike.

A še osem let je minilo, preden se je začela graditi nova uspešna zgodba. V novi dvorani, z novo generacijo. Leta 2005 so Kralji na naboru izbrali Kopitarja, ki je skupaj z Dustinom Brownom in Drewom Doughtyjem postal jedro moštva, ki ga je v sezoni 2011/12 prevzel trener Darryl Sutter. In Los Angeles je naenkrat rušil mejnik za mejnikom. Na poti do velike senzacije in osvojitve prvega (pa tudi drugega) Stanleyjevega pokala je z njim dihala tudi vsa Slovenija – hokejska palčica, ki je z ledu v jeseniški Podmežakli že kot mladega fanta poslala v svet svojega »kralja«. •