Tiskane izdaje
S hudomušno naravo Zvonka Čoha se staplja celo njegovo zvonko ime, ki je vselej svojevrsten vir navdiha. V njegovi ilustratorski antologiji Čoharije ga je Andrej Rozman Roza namesto v uvod pretopil kar v uganko. Tako je v zgolj nekaj verzih – »Po možganih pozvonklja, domišljijo počohlja in nas zvabi na svoj čoln, da nam pokaže, da je svet lep prav zato, ker ni popoln« – plastično zarisal glavne poteze tega ilustratorja, ki bogati, buri in razveseljuje otroški in odrasli vsakdan že tri desetletja. V vseh teh letih je ustvaril toliko junakov, da bi, kot na koncu knjige predlaga Čohov prijatelj Milan Erič, v Sloveniji lahko postavili zabaviščni park Čohland ali Zvonka dežela. A prav to se že zdaj na skoraj 400 straneh odpira za kraljevsko modrima platnicama s kraljevskim (Obutim) mačkom na kanapeju, ki s skrivnostnim nasmeškom pripoveduje ne samo o hudomušnosti, ampak predvsem o slikarski mojstrskosti svojega sicer zelo skromnega stvaritelja.
Tokrat sem ga zmotila na Štajerskem, od koder je doma. Iskreno je priznal, da knjigo šteje za velik dogodek. »Da je na enem mestu zbrano moje delo s tako različnimi avtorji oziroma teksti, saj prav ti pogojujejo in določajo risbo,« je dejal. Vidi jo kot pregled razvoja, skozi katerega človek dopolnjuje in popravlja svoje prejšnje napake. »A pri tem sem vselej težil k preprostemu, jasnemu in preglednemu izrazu, da sem stvari poenostavil,« pravi, kar pa še zdaleč ne pomeni, da njegova dela ne premorejo detajlov. Ravno nasprotno – teh je ogromno, saj šele njihovo nizanje pripelje do dovršene celote, je prepričan. Za enega najpomembnejših šteje predvsem učinek svetlobe.
En sam velik hec
Da je za Čoha vse skupaj en sam velik hec, že na prvi pogled izkazuje vse, kar nariše; njegovi junaki, živali in reči, ki imajo pogosto podaljšane nosove in vratove, zategnjena ušesa, izbuljene oči, karikirane ude in napete trebuhe, podobno kot karikature Hinka Smrekarja, če si izposodimo plastičen Eričev opis. Čohu osebno so najljubši predvsem Rozovi junaki, kot so žlehnobna izguba gospod Šilček, čofli in grdavši pa tudi škratje. »Rad rišem tudi zmaje, medvede, zverinice, živali pa karikature. Vsak obraz je drugačen,« pravi. Da si niti dva nista enaka, je že pred desetletjem z razstavo skušal pokazati likovni urednik pri Založbi Mladinska knjiga Pavle Učakar. Iz knjige otroških iger Ali je kaj trden most je izbral samo Čohove portrete otrok in jih povečal. Po dvanajst obrazov je strpal v dvanajst okvirjev in tako dobil množico skoraj 150 povsem različnih si otrok, ki so vabili na razstavo v galerijo Sončnica. »S tem sem skušal pokazati, kako Čoh komunicira z vsakim likom posebej, pri čemer niti dva nista enaka. To pa je nekaj zelo redkega in izjemnega ter zelo značilnega za njegovo ilustracijo,« poudarja Učakar.
Sicer pa je Zvonko Čoh prav tak kot njegovi junaki. Ko stopi skozi vrata, zavejeta dobra volja in smeh. To je vnesel tudi v slovenski likovni prostor. »Prinesel je mnogo ostrejši in pogumnejši humor, kot so ga dotlej pokazali ilustratorji, zato so ga nekateri označili za ludista. A v resnici je le velik veseljak, otroško prefrigan in nagajiv, hkrati pa premore veliko empatije do otrok in tudi do največjih butljev, ki človeka občasno spravijo na posebne obrate. Zvonko se vsega loti poglobljeno in brezkompromisno, potem pa začne bruhati aluzije in metafore, pa naj bo to na največje neumnosti tega sveta ali na avtomobilček, ki ga zna tako kot kumaro ali mravljo spremeniti v čisto pravo osebnost,« izpostavlja Učakar.
Štrlel iz okvirja
Prav zaradi tega svojevrstnega izraza pa na začetku poklicne poti ni bil ravno najbolj priljubljen med založniki. Premočna tradicija slovenske ilustracije je ob njegovem štrlenju iz okvirja doživljala šok. Nekaj časa je moralo preteči tudi, da so ga sprejeli mame in očki, dedki in babice. Na uredništvo Cicibana in Cicidoja so prejemali pritožbe staršev zlasti na Čohovo upodobitev Rozmanove pesmi Čevljarček. V svoji maniri jo je začinil z drobnim detajlom: na steno delavnice je narisal značilen koledar z razgaljenim dekletom, ki je med odraslimi dvigoval prah. Podobno je bilo tudi z Jožetom, ki sleče svoje tri kože, in Špelo marelo, ki na kahli sedi in se ji ta zadnja vidi, iz Enci benci na kamenci, čeprav je bilo vse skupaj le odraz ilustratorjevega vselej radostnega pogleda na življenje, s katerim pa nikoli ni prestopil meje dobrega okusa in primernosti za najmlajše bralce. Ti so take detajle v nasprotju s starši sprejemali s smehom in naposled je trilogija izštevank in ljudskih pesmic Enci benci na kamenci postala njegovo najbolj prepoznavno in prodajano delo. Od izida so jo prodali že več kot 50.000 izvodov. S tem, ko je iz gole šale narisal zadnjico ali globok dekolte, pa si ni samo veliko upal, ampak je odprl posebno skrinjico, novo humorno poglavje v otroških knjigah, ki sta ga tlakovala že Marjan Manček in Matjaž Schmidt. A to, kar je vpeljal Zvonko Čoh, je v primerjavi z njima presegel na kubik, meni Učakar.
Prelom se je dogodil tudi v Čohovem ustvarjanju. Tega je prineslo naročilo za knjigo Kekec in Pehta leta 2000, v katerem pa je moral zavzeti drugačen pogled. Ker se pripoved dogaja v gorah in je odslikava realnega sveta, se je moral lotiti slikanja na klasičen način z vpeljavo svetlobe in sence in od tedaj naprej je risbo zamenjal za sliko. Ta pa le še povečuje moč njegovega likovnega izraza, saj je tudi humorna upodobitev butljev, ki se ravsata, mojstrska slika. »Vprašanje, kam bi zavil, če sploh kam, če ne bi bilo te 'prisile' oziroma študije Kekca, saj raje rišem karikature,« se sprašuje tudi sam.
Risanje je bilo – poleg zabijanja žebljičkov v les – ena njegovih strasti že od njegovega zgodnjega otroštva. Čečkal je po položnicah, molitvenih bukvicah svoje tete nune, risb so bili polni tudi njegovi učbeniki, nemški ilustrirani leksikon njegovega starega očeta pa je bil eden od njegovih glavnih virov navdiha, da se je pozneje posvetil ilustraciji.
Malo tudi hopsa in igra kitaro
Ko je začel študirati na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost (diplomiral je leta 1981 pri profesorju Janezu Berniku), je še vladalo prepričanje, da če ne bodo slikali, kot je treba, bodo postali ilustratorji, torej umetniki nižjega ranga. A tu je bil profesor Tone Rački, ki ju je s sošolcem Milanom Eričem v tretjem letniku vpeljal v svet animacije in oživljanje junakov ju je tako prevzelo, da sta se sredi 80. let lotila prvega slovenskega celovečernega filma Socializacija bika?. Risala sta ga deset let, po 50.000 ročno narisanih sličicah pa je ostalo za dva marmeladna kozarca ostankov svinčnikov, ki sta jih hodila kupovat v Avstrijo. Čohova ilustratorska pot med bralce pa se je začela že leta 1984, ko je za Založbo Mladinska knjiga ilustriral majhno knjižico z naslovom Zeleni avtomobilček pisatelja Frančka Rudolfa. Od tedaj svoje ilustracije redno objavlja tako v njihovih revijah Ciciban in Cicido kot z njimi opremlja knjige. V naslednjem mesecu bo na police prišla velika slikanica rezijanskih pravljic Zverinice, pozdravljene! z njegovimi ilustracijami, ena od več desetih, ki jih je ustvaril in zanje tako kot za filme prejel številne nagrade, lani okronane še z Levstikovo nagrado za življenjsko delo.
V pravkar začetem 61. letu starosti še vedno prikimava, da vsako jutro malo hopsa na trampolinu ter da je kitara še vedno za ustvarjalni intermezzo. »Vendar pri tem nič ne napredujem. Če želiš napredovati, si moraš zadajati vedno težje naloge, drugače se nikamor ne premakneš. Toda pri tem mediju gre za nekaj drugega kot pri slikanju,« poudarja. Ob izidu svoje antologije se med drugim zahvaljuje »času, ki mi je bil naklonjen, ter naravi in letnim časom, ki so barvno in svetlobno tako zelo različni«. Kar pa je le še en odtenek tistega, kar njegov prijatelj Erič imenuje Čohov življenjenizem. •
